Članki  

Aktivnosti v podporo družine:

DELAVNICE:

Osebna rast za družino

in partnerstvo

Komunikacija, ki zbližuje

Pogled skozi oči otrok

MANJ = VEČ

Mladinska delavnica

PREDAVANJA:

Konstruktivna

komunikacija

Izboljšajmo družinske

odnose

SVETOVANJE

ČLANKI

Koledar aktivnosti

O izvajalcih programa

Povezave

Mnenje udeležencev

"Projekt v podporo DRUŽINI - CENTER ZA KAKOVOST DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA"

ČLANKI

USPEŠNA DRUŽINA

Napisala: Katarina Kotnik

Kot prvo bom navrgla preprosto resnico – popolna družina lahko obstaja le v popolnem svetu. Popolnost je ideal, h kateremu stremimo. Je točno določen in vsakršno odstopanje od njega v nas zbuja nezadovoljstvo. Kakor včasih pravilom, ki jih postavljamo v družini, tudi popolnosti manjka lastnosti, katere pomembnosti se v sodobnem svetu vse bolj zavedamo: prilagodljivosti oziroma s priljubljeno tujko fleksibilnosti. Beseda popolnost lahko vsakemu posamezniku pomeni čisto nekaj svojega. Če pa pojmu dodamo element prilagodljivosti, lahko družino poimenujemo uspešno.

Le redki se zavedamo, katera so merila, da je družina uspešna. Večina pa nas ve, da je naša družina uspešna, ko smo vsi zadovoljni, nasmejani in srečni. Vendar pa zadovoljna družina še ni nujno uspešna, saj je zadovoljstvo lahko le trenutno, uspešnost pa je splet dolgoročnih okoliščin.Tolstoj je rekel: »Vse srečne družine so enake, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna na svoj način.« To v subjektivnem smislu vsekakor drži, kljub temu pa je znana družinska terapevtka, Virginija Satir skozi dolgoletno prakso odkrila, da ne glede kje na svetu in v kateri kulturi pogledamo družino vse:

»sledijo enakim iztočnicam:

Vsak član ima občutek za samovrednotenje – pozitivno ali negativno – vprašanje je le katero je to?

Vsak član komunicira, vprašanje je le, kako in kakšen je rezultat?

Vsak član sledi pravilom, vprašanje je le katerim in kako se obnesejo?

Vsak član je povezan z družbo, vprašanje je le, na kakšen način in kakšni so rezultati tovrstne povezanosti?«

(Virginija Satir, 1988)                       

Družino v svojih ustaljenih tirnicah drži kombinacija silnic, ki smo jih omenili zgoraj – samovrednotenje, komunikacija, pravila in povezava z družbo:

Naša samopodoba in stopnja samozavesti določata kakšne bodo naše odločitve, česa se bomo upali lotiti in česa ne, komu bomo zaupali in komu ne. Kako bomo z nekom govorili, koliko ljubezni bomo dali svojim bližnjim... Če si po bližje ogledamo samovrednotenje, na prvi pogled izgleda dokaj osebno. Pa je res samo moje in nikogar drugega? Nikakor ne. Kako vidimo samega sebe je odvisno od ostalih ljudi s katerimi gremo skozi življenje. Še zlasti pomembna je tu družina. Ljudje, ki jim starši v otroštvu iz kakršnega koli razloga niso pokazali, da jih cenijo, se skozi življenje prebijajo z nizko samopodobo. To jih ovira v odnosu s prijatelji in s partnerjem. Seveda ni potrebno, da tako tudi ostane. Če smo se naučili delovati na tak način, se lahko naučimo delovati tudi na način, ki nas podpira. Zapomniti si moramo, da je življenje krog – kar daš to dobiš. Ne jemljimo svojih bližnjih  za samoumevne. Kadarkoli lahko jim pokažimo, da jih imamo radi, da cenimo njihov trud, njihov prispevek in s tem njih same. Poslušajmo jih in upoštevajmo njihovo mnenje.

Komunikacija živih bitij je nekaj čudovitega. Živali se sporazumevajo in jezik je preprost, pa vseeno bolje razumejo drug drugega kot ljudje. Glasovi, ki jih proizvajamo so namreč toliko več kot same besede. V svoji glavi izoblikujemo misel, ki jo nato sporočimo svojemu sogovorniku. Sliši se preprosto. Vendar pa so besede le to – besede. Vprašanje je še kakšen je naš ton glasu, ko jih izgovorimo, kako glasno to povemo, kam gledamo, ko govorimo, povemo to z nasmehom – kakšen je izraz obraza, kakšne so naše kretnje, drža telesa, smo se hkrati usedli in sprostili ali pa morda na hitro vstali....  Ko v pogon spravimo svoj fantastični aparat za sporazumevanje in nekomu povemo: »Klicala te je mama,« lahko sporočimo milijon stvari. Nekaj je narobe/ povedala je nekaj zelo smešnega/ skrbi jo... Utrujen sem/ zaskrbljen/ presenečen/ vesel... Ne prenesem je/ od mene hoče nekaj kar nočem storiti/ imela je super predlog... spomnil sem, se na najin prepir zaradi nje/ na veselje ob zadnjem snidenju/ na njeno prijazno pomoč... razmišljam o njenem prihajajočem prazniku in idejah za presenečenje...

Pri vseh teh sporočilih se prav lahko kaj pomembnega »izgubi v prevodu«. Zato moramo paziti, da smo v pogovoru jasni, da opazujemo ali nas razumejo in če ne razložimo sporočila v ozadju. Prav tako je pomembno, da vsako nejasno sporočilo, ki ga prejmemo razjasnimo.

Pogovor je pomemben del življenja, skrbi za našo povezanost in usmerjenost v pravo smer. V družini je pomembno tudi, da smo na istem nivoju z osebo, ki ji kaj sporočamo – si gledava iz oči v oči (pri otrocih je najbolje, da pokleknemo k njim ali se usedemo in pogovorimo. Zaradi naše velikosti lahko dobijo občutek, da z njimi govorimo z viška) Če nekomu rečemo: »Prosim odnesi smeti,« hkrati pa smo obrnjeni stran od njega oz. je oseba obrnjena stran od nas, smo izpustili pomemben del sporočila. Tudi če mižimo je naša komunikacija močnejša, če smo obrnjeni drug proti drugemu kot pa, če si obrnemo hrbet. Slednje nam efekt pojasni že v sami igri besed. Obrnjena stran drug od drugega sva dva ločena posameznika, ki se drug za drugega nisva pomembna. Ko se obrneva drug k drugemu, pa to narediva ker drug od drugega nekaj želiva, saj obstaja »midva«. Najuspešnejši pari se vsak dan pogovarjajo o stvareh, ki so se jim pripetile čez dan. Tako so na tekočem z občutji in vedo iz kje izvirajo morebitne frustracije, ki jih zaznajo. Ni nujno, da si povesta vse podrobnosti dneva, morda imata celo tako službo o kateri ne smeta govoriti, lahko pa govorita o sebi, o občutjih, ki so ju spremljala cel dan. Ni dovolj le: »utrujen sem.« Potrebno je povedati zakaj: »Danes se je vse zarotilo proti nam...« ali »zadeva, ki jo imamo trenutno v službi, mi ne da miru. Neprestano razmišljam o tem...« Že s tem da oseba pove svojemu partnerju kako je z njo, ji je lažje. Ne potrebuje stoječih ovacij, besnenja nad sodelavci ipd. Le to, da ji partner posveti svoj čas in jo posluša. Vsaj enkrat tedensko naj bi svoj čas namenili pogovoru s partnerjem, v katerem se lahko odkrito in svobodno pogovorite o vseh stanjih in vidikih posameznika. Povejte partnerju, da ga cenite in ga imate radi.

Okoliščine skozi katere nas vodi življenje nas spreminjajo. Rastemo in se razvijamo. Pomembno je, z nami i z našimi otroci rastejo in se razvijajo tudi pravila, ki jih postavljamo. Svoboda posameznika je omejena s svobodo drugega posameznika. Pravila so zato pomemben in neizogiben del življenja. Vendar pa je škodljiva percepcija: tako bo in pika. Vsako pravilo je potrebno razložiti in mu dati smisel.

Pravila so povezan tudi s tabuji. To, da o ne čem ne smemo govoriti, je tabu in hkrati pravilo. Tabuji omejujejo naše življenje in ustvarjajo nerazumevanje. Kot primer naj vzamem spolnost. V večini družin je pogovor o njej tabu. Kljub temu pa nas v sodobnem svetu, v katerem živimo, spremlja na vsakem koraku. Sporočila z oglasnih tabel, s televizijskih ekranov, z revij in vsakodnevnih novic so polna čutnosti in spolnosti. Naši otroci se z njo srečajo že izredno kmalu in skrajni čas je, da tabu zavržemo in med seboj o tem spregovorimo. V mislih moramo imeti dejstvo, da se je svet spremenil. Evolucija je prinesla nove viruse, ki so nam nevarni. Z odkritim pogovorom poskrbimo, da je otrok varen, kajti znanje in zavedanje je tisto najpomembnejše kar mu lahko damo in kar ga lahko reši.

Družine preprosto ne moremo obravnavati kot otok. Vplivi, ki prihajajo od zunaj so premočni. Neprestano smo v kontaktu z drugimi družinami, posamezniki in njihovimi samopodobami, načinom komuniciranja, pravili in načinom sprejemanja drugih, okolice. Zelo radi si poenostavljamo življenje s tem, da posplošujemo. V naši naravi je nezaupljivost in to da sledimo množicam. Kako v tem svetu dojemamo okolico je zelo pomembno. Ljudi, še zlasti te, ki so pomembni za našo družino, ne smemo soditi na prvo žogo. Ko gre za našega otroka in učiteljico ali vzgojiteljico, ki nam sporoča neko informacijo, se nam kaj hitro zgodi, da prehitro in narobe sklepamo. Zaupamo lahko le ljudem, ki jih poznamo. Prav gotovo učiteljice ne poznamo tako dobro. Gotovo je nesposobna in moj otrok ne more narediti nič narobe... ali pač? Večinoma ni ne eno ne drugo le velik kup nakopičenih napačnih informacij. Če že gremo na razgovor z predpostavkami, naj bo ta sledeča: za vsakim dejanjem se skriva dober namen, zares sem radoveden kaj se skriva za njenimi besedami in dejani mojega otroka. Življenje je veliko lepše če smo odprti. Otroka nimam nič manj rada, če prisluhnem učiteljici in poskušam razumeti kaj se dogaja.

Življenje je polno komunikacijskih pasti in zank, v katere se kaj hitro ujamemo. Razumeti in zaupati sta veščini, ki se ju je potrebno naučiti. Še bolj pomembno pa se je naučiti na zadevo pogledati s stališča nekoga drugega ali celo tretjega, vendar to je že tema za kak drug članek.

Glede na to, da ste se odločili pregledati naše spletne strani in berete ta članek, vem, da je za vas družina pomembna. Morda ste odkrili kak problem in iščete način kako se z njim spopasti ali pa vas vodi le želja, da bi svoji družini dali največ in najbolje. Že zaradi tega ste lahko ponosni nase. Ko ugotovimo, da lahko nekaj izboljšamo, smo naredili prvi korak v pravi smeri. Odpustiti si moramo napake, ki smo jih storili, se odločiti za spremembo in v njej vztrajati. Z veseljem vam pomagamo s svetovanjem ali pa kar na kaki izmed naših delavnic. Prav tako vam v branje toplo priporočam knjigo Verginie Satir, Družina za naš čas, ki je tudi temelj na katerem sem spisala te vrstice.

Navdih in vir: Satir, Verginia (1995): Družina za naš čas, Cankarjeva založba, Ljubljana.

Vaš uspeh je naše zadovoljstvo!

© Zavod ENTRA