Prispevek izhaja iz ugotovitve, da se zaradi  zaostrovanja pogojev konkurenčnega boja  morajo delavci pogosteje kot doslej do- in pre-kvalificirati, če nočejo izgubiti dela.  Le kvaliteta izdelkov odloča o uspehu podjetja in delavcev. Hkrati s kakovostjo je postala tema raziskovanja in izobraževanja tudi uspešnost kot lastnost tistih, ki stalno uspevajo. S kompleksnostjo dela postaja tudi pojem uspeha vedno bolj kompleksen. Razlikujemo različna razumevanja (notranja in zunanja) uspeha, vrste uspeha kot so zunanji, notranji, individualni in skupinski) in metode NLP (usposabljanja, osebnostna rast) doseganja uspešnosti. Pri nujnih, pretežno pridobitnih delih je uspeh še vedno rezultat vztrajnosti, marljivosti, pri svobodnih, ustvarjalnih, duhovno osmišljenih delih pa je uspeh hkrati brezpojen in kontekstualen.

V prispevku skušamo pokazati, kakšna uporabna znanja odrasli z udeležbo na tečajih  pridobijo. Udeleženci ustreznih izobraževalnih programov spoznavajo strukturne sestavine in funkcije uspešnosti, pri čemer je glavni poudarek na usposabljanju za vodenje sebe in drugih pri delu in dejavnosti, ki jih veselijo. Obenem ugotavljamo tudi smisel učenja in izobraževanja za uspešnost.

Ključne besede: delo, notranji uspeh, zunanji uspeh, NLP, svetovanje, dejavniki uspeha, samozaupanje, motivacija, cilji.

Današnja zahodna civilizacija izpostavlja vrednote zunanje uspešnosti, kakovosti in odličnosti. Nikoli  doslej  ni toliko ljudi uspelo na tako različne načine. Nikoli ni bilo  več možnosti  za uresničitev naših sanj. Nikoli pa tudi ni bila cena neuspešnosti, ki jo določajo tisti, ki znajo uspeti, večja kot je danes.  Noben uspeh ni le zunanji. Takšnega ga napravi delo za priznanje (gr. tymos, nem. Anerkennung) drugih. Najprej gre za to, da človek uporabi svoje bitne moči (nem. Wesenskraefte, Marxov izraz). To pa seveda ni enostavno, ker se mnogi ne zavedajo svojih zakladov in zato “ostanejo kot orli med piščanci”. Posameznik, ki to zmore se postavi na mesto ustvarjalnosti človeške vrste. 

Čim bolj postaja družba rizična, tem teže je uspeti in tem več strokovnjakov se ukvarja z vprašanjem, kako uspeti. Niso dovolj le zamisli, ampak je treba tudi računati na možna tveganja in na sposobnost sprejemanja inovacij s strani okolice. Zato bomo v tem prispevku analizirali tudi notranje - brezpogojne in kontekstualno - ekološke vidike uspešnosti. Slednjo smo doslej povezovali z delom. Pri tem pa nastaneta dve težavi. Ne gre le za nevarnost izgube dela v smislu brezposelnosti, ampak tudi nevarnost trajnega nezadovoljstva na delovnem mestu. Večina delavcev, ki je nezadovoljnih na svojem delovnem mestu, bi  izbrala drugo delo, a ga ne izbere.

Ni vseeno, ali delavec izbere nujno, heteronomno, tayloristično, pridobitno, monotono, entropično delo ali svobodno, ustvarjalno, avtonomno, lastno, produktivno, raznoliko, notranje motivirano in duhovno osmišljeno. Prva vrsta dela zadostuje le motivom preživetja, druga pa motivom samorealizacije. Zato je prva vrsta del nezdrava in uspešna le začasno v ožjem smislu besede, dokler jih posameznik obdrži, medtem ko je druga vrsta del uspešna v širšem smislu besede, ker se z njimi posameznik osebno razvija. V nadaljevanju bomo govorili o tej drugi vrsti del, pri katerih igra posameznik aktivno vlogo. Delavec mora odgovarjati opisu del in nalog, ki se nanaša tudi na osebne lastnosti, vrsto znanja, sposobnost komuni­ciranja, sklepanja socialnih partnerstev in funkcionalno pismenost. Funkcije  dela se nezadržno spreminjajo. Novi cilji dela so osebna samorealizacija, svobodno odločanje in kreativnost. Vseživljenjsko učenje in izobraževanje je potrebno zaradi razvoja dela, managementa, spreminjanja družbe, osebnostnega razvoja odraslih in vedno novih informacij, ki nastajajo znotraj mrežne povezanosti sveta. Uspešnost  vključuje tako kot odličnost sposobnost re- in pre-kvalificiranja, ustvarjalno prilagajanje novim razmeram in sposobnost sodelovanja v različnih timih.     

Razlikujemo med uspehom kot enkratnim doseženim ciljem in uspešnostjo kot trajno značajsko lastnostjo posameznika in podjetja. Uspešnost je proces nenehnega izboljševanja kakovosti in popravljanja napak v neuspehu ali pomanjkljivem uspehu in pomeni odličnost kot vrhunsko kakovost. O uspešnosti govorimo tudi širše, ker ne zadeva le poklicnega dela, ampak tudi druge dejavnosti v življenju. Za uspešnost rabimo odrasli dopolnilna vsebinska, načinovna (metodična) in vzročna znanja, ki si jih nismo pridobili v času rednega šolanja. Izobraževalni programi so spodbuda, pomoč in dopolnilo spontanega, vseživljenjskega  učenja za uspešnost zlasti pri odraslih.

Z vidika industrijskega dela je človek stroj s slabim  izkoristkom, z vidika informacijskega pa z izredno  slabim  izkoristkom možganov - do 5%. Intenzivno raziskovanje možganov, ki se je začelo v zadnjem desetletju  pomeni vodijo k spoznanjem, ki omogočajo  anticipacijo možganom primernega učenja.

Uspeh pomeni danes  uspešni management, učinkovito  filozofijo podjetnosti, osebnostni razvoj in funkcionalno pismenost. Sama storilnostna usmerjenost (angl. achievement motive) je lahko negativna in nezdrava, kadar vodi v deloholizem, ki ga poznajo na daljnem vzhodu  (japonska izraz za bolezen zaradi dela-karoshi) in na zahodu (ameriški slengovski mobishing). Prav tako je znano nenehno izpopolnjevanje kakovosti (angl. permanent improvement, jap. kaizen) v gospodarstvu in šolstvu na vzhodu in zahodu kot način uspevanja. Pri tem je zanimivo, da imajo individualistične vrednote na zahodu in kolektivistično soodvisne na vzhodu podobne učinke.

Slovensko nevroticistično obremenilno  razumevanje uspeha je kot  posledica nezdrave tekmovalnosti s sosedi namesto s samim seboj preozko. Sloni na znani shemi starih možganov boja ali bega, ki se pojavlja v različnih, včasih komaj spoznavnih oblikah  pritiska,  strahu,  stresa  in potrebe po zunanji varnosti. Slovenska beseda uspeh kaže na upehanost po naporu in ne na zaporedje dogodkov (lat. succedere, nem. erfolgen), ki jih osmišljamo  kot uspešne. Slovenija je dežela pomanjkljive funkcionalne pismenosti in posledično tudi uspešnosti predvsem zato, ker nima razvitega socialnega kapitala, ali drugače povedano, ker individualni uspeh nima dobre socialne podpore  ali večje odmevnosti v okolju. Še do nedavnega smo verjeli, da  za uspeh  zadošča  marljivost, kar je podpirala tudi storilnostna šola.

Ker je poti do (ne)uspeha toliko, kolikor je različnih osebnosti, noben prispevek ne more izčrpati vseh zanimivih strani te teme in povedati tistega, kar bi bilo morda za nas  še bolj zanimivo in pomembno, se bomo omejili le na tiste smiselne ciljne, vsebinske in metodične poudarke, ki so tipični v učenju in izobraževanju odraslih za uspešnost v poklicnem delu in življenju. 

...Nazaj na pregled vsebine

2.  Ali je uspešnost smiselno svetovati in vaditi?

Uspešnost je v vsaki kulturni sredini do določene meje že socializirana, saj se je učimo drug od drugega. Večina avtorjev v svojih delih opisuje, kaj so vadili pri prehajanju od neuspešnih k uspešnim  s tistimi, ki so jih trenirali na posebnih tečajih. Za te tečaje je značilno delo v skupinah z medsebojno izmenjavo izkušenj.  Že sami opisi izkušenj pomagajo osmisliti lastne izkušnje, ki sicer ostajajo razdrobljene in premalo sistematizirane in ugotoviti, kaj že delamo ustrezno, kaj pa bi lahko še izboljšali.  

Uspešnosti se učimo vsi, vendar pa se nekateri zaradi prenizke samozavesti ali megalomanije nočejo učiti ali pa se učijo z odporom. Učiti se uspešnosti od še uspešnejših je v nevrolingvističnem programiranju (kratica NLP) znano kot metoda ustvarjanja novega vedenja (angl. new behaviour generator s   kratico NBG) smiselno.  To je smiselno, če smo pripravljeni spreminjati sebe in svoj  način gledanja in ravnanja (angl. reframing). Še bolj pomembno je, da se učimo na sebi najbolj ustrezen način, ker smo le tako lahko najbolj učinkoviti (Stine, 2000, Drucker, 2000).  Potrebno je tudi razviti sposobnost stalnega samomotiviranja in sprejemanja izboljšav pri usmerjanju postopkov za doseganje določenega cilja ali ciljev.

Uspešnost je prav gotovo smiselno tudi svetovati in vaditi, ker smo zanjo potencialno vsi rojeni, nimamo pa vsi enakih startnih osnov in jih tudi ne znamo v enaki meri izkoristiti kot darove. Ljudje uspeh različno razumemo in to velja tudi za prehod iz neuspeha v uspeh. Uspešnost opredeljujemo kot značajsko lastnost uspešnih. Ta lastnost je značilna za tiste, ki tako rekoč ne morejo biti več neuspešni, medtem ko obstajajo tudi takšni, ki si zaradi marginaliziranosti in manipuliranosti uspeha ne morejo več predstavljati.¹ kompromisno pojmovanje uspeha je med neuspešnim uspehom, ki je le delen in pomeni kontestualno neuspeh in uspešnim neuspehom, ki nastane, če se iz neuspeha nekaj naučimo.

Nekateri svetujejo natančno načrtovanje, vizualizacijo in postopno uresničevanje ciljev.  Notranji uspeh se začne s prevzemanjem odgovornosti in samokontrole za psihično dogajanje in opuščanjem slabih navad. Mednje spada negativistično (nergaško) in čustveno obarvano  mišljenje s spreminjanjem vsakega neuspeha v poraz in katastrofo.

Ker vsak drugače razume uspeh, različni avtorji to temo tudi različno obravnavajo: od opazovanja tistih, ki so uspešni kot ameriški milijonarji do opredelitve zakonitosti uspeha. Večina avtorjev, ki opisuje izkušnje z vodenih seminarjev in tečajev, postavlja kot cilj individualno samorealizacijo kot rezultat osebne aktivnosti. Tudi pri nas obstajajo različni tečaji, ki rehabilitirajo odrasle v normalni tok življenja. 

Ena izmed metodologij za osebno rast (angl. personal growth) s pomočjo učinkovite in kakovostne komunikacije je tudi neurolingvistično programiranje. To je interdisciplinarna metoda, ki  upošteva celovitost individualne osebnosti, z upoštevanjem njenih spoznavnih sposobnosti na več ravneh od zaznavne po VAKOG sistemu, ki razlikuje naše tipe zaznavanja  (vizualni, auditivni, kineste­tični, olfargonični in gustatorični), temu ustrezno predstavljanje in mišljenje z obema  polovicama možganov, kakor tudi lastne in tuje izkušnje.

NLP omogoča uspeh od znotraj  brez  t. i. promocijske nevroze, ki jo sproža šolski sistem z negativno selekcijo. Za kakovostni premik v uspešnosti je treba spremeniti vsebinski okvir, da bi lahko mislili s specifično človeškimi možgani, ki omogoča  duhovni osebni razvoj. Izkustveno učenje (angl. experiential learning) iz neuspehov je most k uveljavljanju novih obrazcev delovanja.

Uspešnost je smiselno svetovati², če posameznik sam prepočasi in preveč razdrobljeno zbira izkušnje, ki mu pomagajo v njegovem razvoju. Svetovanje, ki je usmerjeno k vajam, eksperimentom z novimi tehnikami v umetnem okolju, je oblika pomoči za samopomoč (samosvetovanje, avtosugestijo) v dejanskih življenjskih situacijah. 

3. Koncepti, motivacija in metode³ uveljavljanja uspešnosti

Avtorji, ki razumejo pomen uspeha kompleksno, pojasnjujejo, da naša (ne)uspešnost izraža celoten odnos do življenja hkrati z odnosom do resnice, sreče in drugih vrednot. Po P. Russellu je uspeh posledica sinergičnih učinkov delovanja vseh, če se tega zavedamo ali ne. Russell (1992) iz tega dejstva izvaja vizijo višje planetarne ali kozmične zavesti, Sheldrake (1981) prek morfogenetskih polj višje vibracije in energije. Do skupnega uspeha vodi uspeh v družini, šoli, v delovni organizaciji in v prostočasnih- družabnih medsebojnih odnosih. Odtod izhaja vprašanje uspeha kot vprašanje podporne skupine. Istosmerno delovanje je posledica istosmernega mišljenja.

Večina gleda na svojo notranjost enako kot na zunanjost, kar ni prav, ker notranje potrebe lahko zadovoljujemo na drugačen način  kot zu­nanje (Russell, 1993). Ne poznamo neposrednega vplivanja na duh, ampak  le posrednega z različnimi meditativnimi  tehnikami ali tehnikami dihanja in drugačno naravnanostjo (lat. intentio secunda). Vplivanje na ekstatična stanja duha (peak experiences po Maslowu) z drogami ni priporočljivo, ker hitreje kot druge oblike zasvojenosti navsezadnje uničijo tudi zunanji uspeh.

Zunanji uspeh je  že posledica notranjega, brezpogojnega uspeha po pravilu kakor znotraj, tako zunaj, ki pomeni razumevanje in  sprejemanje sebe (nem. Selbst, angl. self) in drugega takšna kot sta, in (ne)določene skupne  pod­pore pa naj gre za minulo delo, kulturno bazo in dobro  delitev dela. Boj posameznika za preživetje je hkrati boj za  priznanje. Da  bi to dosegel, vlaga energijo za doseganje zastavljenih  cil­jev. Odrasli dosegamo uspehe tudi stihijsko in “z zobmi in nohti” brez fair playa. Glede na to dejstvo je vprašanje uspeha predvsem moralno vprašanje preraščanja egoizma. Znani vodja seminarjev za življenje po svojih željah J. Kirschner (1993, 1994) na temelju  kritike napačne vzgoje, ki izhaja iz razdvojene  zahodne kulture in načina manipuliranja, daje nasvete za samostojno mišljenje, delovanje za izpolnitev želja in obrambo svojih inter­esov. Kirschnerjev princip 'kompromisnega egoizma' (ali bolje zdrave asertivnosti) in pravilnega manipuliranja izhaja iz domneve, da so naše avtosugestije močnejše kot sugestije drugih.   

Skupni uspeh je posledica sinergičnih učinkov⁴ timskega dela, ki omogoča usklajenost  naših obrazcev mišljenja z obrazci, ki jih uporabljajo drugi.  Ko nekaj storimo zase, določeno uslugo storimo za nekoga drugega. To se po Brajši (1994) lahko zgodi v podjetju ali drugi ustanovi, ko  uveljavljen način komuniciranja ne dopušča več neuspešnih  in ni treba nikogar odpustiti. To se zgodi tedaj, ko se delavci popolnoma  poistovetijo  z ustanovo in ta z njimi, do česar vodi zadnje, četrto socialno rojstvo. Kakor je znano, se  temu  modelu naj bolj približuje Japonska, ki ima najmanj nezaposlenih.

Človek je odprt, dinamični sistem. Sami se lahko motiviramo za uspehe⁵ in neuspehe. Od nas je odvisno, katerega sprožimo z zastavljenimi višjimi ali nižjimi cilji in  osebno kulturo. To nam omogačajo nekatere teorije svobodne izbire, samokontrole (W. Glasser), psihokibernetike (Maltz) ali nevrolingvistike. Uspeh se danes najpogosteje povezuje z osebno močjo, sposobnostjo fleksibilnega vodenja in ustvarjalnosti. Tisti, ki neprestano uspevajo, se opirajo pretežno na lastne sile. Ne zastavlja­jo si niti previsokih niti prenizkih ciljev, priznajo neuspehe in zmote ter želijo  biti sproti povratno informirani.

Horneyeva in Krenova (Horney, 1976, Kren, 1995) razlikujeta dve življenjski usmeritvi: gibanje k ljudem z ustvarjalno držo in vrednotami zaupanja in gibanje od ljudi, kar je s Frommovo dihotomijo biofilije in nekrofilije. Za nevrotične, težko prilagodljive osebnosti so značilne frustracije in konfliktna stanja. Za premagovanje frustracij običajno nimamo dovolj avtonomnega in ustvarjalnega odnosa in jih tudi ne znamo spremeniti v sestavino ustvarjalnega procesa. Russell (1992) izpeljuje ustvarjalnost iz uspešnega premagovanja frustracij.  

Kot ugotavljajo  nevroling­visti  je privlačnost enako mislečih odvisna  od  načina  našega spoznavanja  in reagiranja. Sredstva množičnega obveščanja  omogočajo, da zmaga tisti, ki se jih bolje poslužuje in je bolj  vztrajen  pri prepričevanju drugih za svoj cilj. Zdi se nam, da sredstva javnega obveščanja ohranjajo dvojnost med uspehom kot očarljivim mitom in dejanskostjo.

Metoda posnemanja dejanj  uspešnih je primerna za tiste, ki svojo inovativnost  lahko uveljavljajo s posnemanjem drugih. Isti dosežek je s tekmovalnega vidika za nekoga uspeh, za drugega, ki si je postavil višje cilje pa neuspeh. Ker so posamezniki večinoma uspešni specialistično na enem področju, tako da so ne uspešni na drugih, pravimo da ima vsak uspeh svojo ceno. Večina trpi za t. i.  Ahilovim  sindromom (Clarkson, 1996),  ki pomeni prikrivanje nekompetentnosti s pseudokompetentnostjo.  K celovitemu  razumevanju uspeha spada poleg spoznanja svojih  spo­sobnosti tudi sprejemanje osebnih nesposobnosti.  Prav zato, ker zunanji uspeh posameznika v konkurenčnem boju ni nenehno napredovanje, je treba razumeti uspeh širše. Celo staranje in zdravje se ne razumeta danes le kot biološka, ampak predvsem kot  psihološka procesa.

Nevrolingvisti potrjujejo življenjsko izkustvo, da  naj­bolje  uspevajo  tisti, ki so že bili uspešni, ker so si to držo in občutek pozitivno zasidrali. Tudi manj uspešni lahko povečajo   uspešnost s pozitivnim sidranjem (Robbins, 1995, 1999), ki pomeni podoživljanje srečnih in uspešnih  trenut­kov  v sedanjosti za prihodnost. Zato ni vseeno, kako globoko je uspešnost zasidrana že v primarni socializaciji. Nekateri za uspeh storijo vse, drugi malo, tretji pa o njem zgolj sanjajo. Sanjačem  manjka razvoj lastnih sposobnosti  in  dobrih kontaktov z drugimi. Neuspehi puščajo v nas in drugih občutke nemoči in nerazumevanja zlasti tedaj, ko nastanejo neusklajena pričakovanja.  Tisti,  ki obupajo v tekmi s pričakovanjem  okolice, postanejo odvisni, tisti, ki pa jih presegajo, so ji zgled.  Murphyjevo načelo, po katerem to, kar gre lahko narobe, bo narobe tudi šlo, vsebuje sporočilo, da nismo nikoli dovolj previdni in strpni, po drugi strani pa nismo nikoli dovolj odprti za spremembe.  

Znano je, da uspešni starši pogojujejo uspešnost otrok, neuspešni pa neuspešne v smislu harakiri učinek, ki ga povezuje  Birken­bihlova (Birkenbihl, 1992) z  negativnim pričakovanjem v  Pigmalijonovem načelom. Kasneje  starše  nadomesti prvi direktor, ki s pozitivnimi in negativnimi priča kovanji pogojuje (ne)uspešnost članov  podjetja. V taylorizmu gre  za podrejenost vedenja delavcev volji vodje. V ozadju  tega fenomena  se nahaja nasprotje med čredno in vladajočo moralo. To pomeni, da ni vseeno, katero igro vlog izberemo. Če je ne izbere­mo zavestno,  jo (ne)hote sprejemamo kot izbrano in  obtičimo  v dvojnosti med vedenjem za boljše možnosti in delovanjem za  slabše. Uspešnost je tedaj v iskanju ravnotežja med vodenjem in biti voden.

Uspešni so tisti, ki imajo pozitivni in produktivni odnos do sebe, drugih in stvari. To pa pomeni samo zaupanje, samospoštovanje ter  ljubezen do  sebe  in drugih. Robbins (1995) postavlja sedem pogojev uspeha: stalno nagnenje, vera (močno emocionalno stanje gotovosti), življenjska  strategija, vrednote, energija, sposobnost kooperativ­nosti  in  komunikacija.⁶ Novejše raziskave potrjujejo, da je za uspeh bolj pomembna emo­cionalna inteligenca, h kateri spadajo navdušenje, upanje, samo­zavedanje kot intelektualna kot racionalna.           

Tako sreča kot uspeh sta tudi navadi. Vsako navado, zlasti pa slabo, je težko spreminjati, ker  korenini v notranji drži, ta pa v prepričanjih. Kot vemo, najteže spremin­jamo  prepričanja. Stara prepričanja spreminjamo z navdušenjem za novo. Kot iskalci navdušenja  za določeno delo je znanje o povečevanju samozavesti, ljubečem sprejemanju sebe in drugih v vzajemnem spoštovanju tisto, kar potre­bujemo  za vse odnose v inteligentnem sporazumevanju (Gross, 2001). Vsakdo lahko svojo  pot uspeha ciljno načrtuje, tako da upošteva zakone. Nekateri ne uvidijo, da si je  cilje treba zastaviti in jih uresničevati, sicer ne morejo sprožiti delovanja teh zakonov. Seveda  lahko uspevamo, ne da bi poznali zakone.  Vendar njihovo spoznavanje vpliva na izboljšanje kvalitete in izbiro načina uspešnosti  podobno  kot  pri šahovski  igri uporaba specialnih pravil v posebnih situacijah.

Uspešnost nastaja z ustvarjanjem ugodnih razmer s samokontrolo (Gossen, Anderson, 1996). V negotovem svetu je uspeh relativna kategorija, kajti “kdor hoče življenje pridobiti, ga bo izgubil”. Zato  z  izgubo duševnega  miru lahko izgubimo tudi vse drugo.  Duševni mir se v času vedno hitrejših sprememb lahko ohranja s fleksibilno osebno in institucionalno  organizacijo (pripravljenostjo kako  dejavnost opustiti in  začeti  drugo),  dopuščanjem  in obvladovanjem frustracij (Evans-Russell,  1992), z znanjem o reševanju konfliktov (glej Iršič, 2003), kakor tudi z brezpogojnim doživljanjem uspeha oz. občutkom izpolnjenosti zdaj in tukaj. S  pra­vilnim dihanjem reguliramo notranje ravnotežje. Pazimo na to, da ne bomo zahajali v konflikte z neupravičenimi, navideznimi avtoritetami v realnem ali virtualnem svetu, ker nam to izčrpava energijo. Pri tem velja še staro pravilo, če hočemo pomagati k svoji uspešnosti, pomagajmo najprej drugim.

Kontakt se vzpostavi med enako in različno mislečimi s pomočjo NLP - govorice v smislu zrcaljenja (angl. mirroring) in ujemanja (angl. matching). Ljudje zaznavamo dejanskost na različne načine (vizualni po vidnem polju, avditivni po slišnem in kinestetični tip po občutkih). Običajno lahko drugega prepričamo, če uporabljamo enako  strategijo ali obrazec komuniciranja kot sogovornik. Zato Robbins govori o meta-programih, ki odločajo o tem, ali se ravnamo po motivih možnosti ali procedur. Poznamo dvoje vrst ljudi:  prvi iščejo skladnosti,  drugi razlike, prvim so merilo želje kot samouresničene prerokbe drugim pa volja. ⁷ Tracy (1996) je natančen raziskovalec uspešnosti  zlasti s stališča človekovih notranjih pogojev, želja in ciljev.

Tracyjevi pogoji uspeha so naslednji:

1. duševni mir-harmonija-ravnotežje jin-janga,

2. neomejena moč mišljenja

3. zdravje in trdna odločenost,

4. ljubeči odnosi,

5. finančna neodvisnost.

6. spoštovanja vredni cilji in ideali,

7. poznavanje samega sebe, - katere sile so izoblikovale značaj,   

8. osebnostna izpolnitev. Biti sam svoj psiholog, svetovalec.

Robbins  (1995, 2000)  kot popularizator NLP tehnik navaja pet  poti  k uspehu: 1. razrešiti frustracije, 2. izogniti se nikalnicam,  ki postajajo  v zahodni komunikacijski kulturi nezaželene  učinke (strinjanje  v dvoglasju  pri Angležih je ena od tehnik preseganja konfliktov);  3. premagati finančne težave, 4. širiti meje zavedanja ugodja, 5. ravnati se po zakonu  'več dajati  kot prejemati'. Robbinsove pogoje uspešnosti lahko primerjamo s Coveyevimi (Covey, 1994):

1. načrtovati cilje in njihovo prilagajanje glede na naše želje in analizo dejanskega stanja  

2. zaupati vase, da cilje čim bolje dosežemo  

3. osredotočiti se na to, kar bogati naše cilje

4. vizualizirati  

5. emocionalno srečanje

6. dober značaj, ki nas vodi v krizi  

7. razvijati  sposobnosti notranjega in zunanjega  uživanja. 

Po Trojnarju  (Trojnar, 1998) obstaja naslednjih pet zakonov uspeha:

Ugotovili smo, da je uspešnost bolj kompleksen pojem kot je to videti na prvi pogled. Ne gre le za razlikovanje med notranjim, zunanjim individualnim in skupinskim uspehom in prav takšnimi dejavniki uspeha. Te vrste dejavnikov uspešnosti kakor tudi uspešnosti same so medsebojno pogojene v smislu obvladovanja materialnih pogojev življenja. Vztrajnost je še vedno pomembna, ker večina odlaša s prvim korakom ali odneha prezgodaj, ni pa edina sestavina uspeha oz. uspešnosti. Zato posameznik aktivira svoje psihične sposobnosti tudi na duhovni ravni in se preda dejavnosti v polnosti trenutka (Russell, 1993) ne glede na to, ali se ukvarja s športom, se izobražuje ali poklicno dela. Vse to pomeni, da so kriteriji uspešnosti v dejavnem odnosu do vrednot⁸, ki jih zastopamo. Ugotovili smo, da se uspeh (do)živi in ne zgolj doseže. Zato smo razlikovali, kaj je v uspehu pogojnega in kaj je brezpogojnega.

1. Pri tej skupini ljudi gre za to,  da ne morejo več slediti civilizacijskim normam bi lahko govorili kvečjemu kot o uporu obupanih, preziranih oz. prezrtih, trpečih, ponižanih in razžaljenih.   

    

2. Pri tem naletimo na naslednji paradoks: ko nam avtorji  svetujejo, da naj izhajamo iz svojega pravega jaza-sebstva, nam pravzaprav prikazujejo poti drugih, po katerih naj se sami podobno ravnamo. Načinovno znanje o uspehu postane funkcionalno le s ponavljanjem in utrjevanjem novih vedenjskih obrazcev ali vzorov.     

    

3. Zanimivo je, da vaditelji na tečajih namesto izraza metode raje uporabljajo izraz tehnike, ki vključuje nevarnost manipuliranja. Uspešnost le ni najprej tehnični problem. 

    

4. Fullanova formula E = mca2 pomeni v na ravni učinkovitega samo-organiziranja učinkovitost (efficacy) kot rezultat motivacije, sposobnosti (capacity), podpore oz. pomoči (assistance) in (kazenske) odgovornosti (acountability).  

    

5. Napotki in stretegije za motiviranje sebe in drugih (vključno s šefom) glej v knjigi: - Kim, S., H. (2001). 1001 način, kako motivirati sebe in druge, da dobite, kar želite imeti. Ljubljana, Tuma.

    

6. Komunikacija je postala danes eden izmed tistih “dežniških pojmov”, ki zaradi vseobsežnosti pojasnjuje vse in nič. Zanimivo je, da je komunikacije o možnostih, načinih, pogojih in razumevanjih uspešnosti, ki jih obravnavamo v tem sestavku, relativno malo in da jo sistematično izvajajo pretežno inovativni managerji v podjetjih, čeprav naj bi bila to potreba vsakogar izmed nas.  

    

7. Volja je postala  zaradi represivnega prizvoka zastarel termin v psihološki teoriji, ne pa

   tudi v vsakdanji  praksi. Prepoznavna je v vztrajanju kot dejavniku uspeha in pri t. i. nenehnem motiviranju.

    

8. Pri tem so zlasti pomembne postmoderne vrednote kot so ljubezen, učenje na ravneh bivanja, dela, sodelovanja in sožitja; solidarnost, vzajemno spoštovanje, človekove pravice.  

Na vrh te stran