Visual Squash (V.S.) je ena zgodnejših NLP tehnik, ki sta jo razvila utemeljitelja NLP Richard Bandler in John Grinder (1) kot orodje za razpoznavanje in združevanje konfliktnih polarnih delov osebnosti.

Pri tej tehniki gre za učinkovit proces, ki lahko ustvari dramatične spremembe v zelo kratkem času. Lahko jo uporabimo pri razreševanju slabih navad ali neustreznih načinov reagiranja, ali pa kot pomoč, ko se človek ne more odločiti med dvema ali več danimi možnostmi. Nekaj primerov, v katerih se tehnika lahko uporabi: kajenje/zdravje, učenje/zabava, stres/ugodje, pozno/zgodaj, strah/varnost, ...

Proces lahko izvajamo sami, a mnogi ga raje izvajajo ob pomoči druge osebe, ki vodi zaporedne korake skozi proces. Za vsak korak velja vzeti toliko časa, kot ga oseba v procesu potrebuje. V procesu V.S. postavimo miselni predstavi obeh konfliktnih delov osebnosti (pogosto so simbolične narave) vsako v eno roko osebe, ki gre skozi proces. Nato se roki združita in obe miselni predstavi se združita v novo celoto, ki ponazarja kombinacijo obeh prvotnih delov.

Od njegove prvotne formulacije, se je V.S. preoblikoval in uporabil v več različnih naprednejših NLP tehnik, ki vključujejo pogajanje med obema obravnavanima deloma, in obravnavanje pozitivnega namena posameznega polarnega dela.

Koraki za integracijo konfliktnih delov osebnosti
(delo v parih - A vodi postopek, B izvaja integracijo svojih konfliktnih delov)

1. S partnerjem najprej ugotovita, kateri so konfliktni deli, ki sodelujejo v konfliktu. Običajni tipi konfliktov zajemajo nasprotja med logiko in čustvi, razum in intuitivnost, prepričanja iz otroštva in prepričanja odraslega, preteklost in prihodnost, ...

   A naj bo pozoren na fiziologijo vsakega dela posebej (drža telesa, dihanje, obrazni izraz, ...). Posebno pozornost naj posveti nesimetriji gibov oziroma namigom, ki kažejo na to, ali kateremu od delov intenzivneje pripada leva ali desna stran (kje se v predstavi A-ja ta del že nahaja).

2. B naj ustvari simbolično ponazoritev vsakega konfliktnega dela v vseh čutnih zaznavah (VAKOG). A lahko reče: “Postavi tisti tvoj del, ki verjame X v eno roko. (Uporabi roko, ki je bila pri kretnjah oziroma namigih bližje posameznemu delu.) Kakšne predstave slike, zvoka in občutkov pripadajo temu delu?” Če katera od čutnih zaznav ni prisotna naj jo B doda. Nato postavita drug del, ki nastopa v konfliktu, v drugo roko in naredi isto kot prej.

3. B naj se vživi v položaj vsakega dela posebej in naj vsak del pogleda drug del ter opiše kaj vidi. (Na tej točki je običajno, da se dela med seboj ne marata in si ne zaupata.)

4. Poišči pozitiven namen vsakega dela posebej. Prepričaj se, da vsak del prepozna in sprejme pozitiven namen drugega dela. Prepričaj se, da se vsak del zaveda, da konflikt škodi doseganju njihovega dobrega namena.

5. B naj se ponovno vživi v vsak del posebej in tokrat poišče notranje vire, ki jih ima drugi del, ki bi lahko pomagali pri realizaciji njegovega dobrega namena. Prepričaj se, da se oba dela strinjata s kombiniranjem njihovih notranjih virov, tako da lahko bolj popolno dosežejo svoj lasten namen.

   (Razlog, zakaj se dela nista marala oziroma si nista zaupala, je prav v tem, da drugi ni imel teh virov in je zato deloval tuje in nepredvidljivo.)

6. A da navodilo B-ju, naj iztegne svoje roke pred seboj v širini ramen. Nato B v mislih ustvari kombinacijo notranjih virov obeh delov in istočasno ko to počne počasi združi obe roki pred seboj. Pri tem nastane novi del, ki naj ima jasno ponazoritev v vseh čutnih zaznavah. Pomembno je, da združitev ni kompromis ali neka pogodba. Postopek je uspešen šele takrat, ko sta v novem delu oba prejšnja dela povsem združena.

7. Na koncu B sklenjeni roki prinese k prsim in tako poskrbi, da so vsi deli ponovno združeni v eno celoto. B naj še preveri, ali obstaja kakšen del, ki nasprotuje integraciji in če da, ponovimo postopek za ta konflikt posebej.

1. Richard Bandler, John Grinder, The Structure of Magic, Vol. 2, 1976
2. Robert Dilts, Judith DeLozier, Encyclopedia of Systemic NLP and NLP New Coding, 2000