|
|
||
Smisel in meje osebnega razvoja odraslihavtor: dr. Bogomir Novak
Povzetek
Smisel osebnega razvoja posameznika je v tem, da se želi obvladovati, ker ga sicer obvladujejo razne odvisnosti. Danes čedalje več ljudi spoznava, da ne morejo biti uspešni in priznani v socialnem okolju brez osebnega razvoja in razvoja medsebojnih odnosov, ki vključuje nove alternativne vedenjske obrazce. Odrasli se učimo bolj selektivno in ciljno orientirano kot otroci. Zato je pomembno, da imamo definirane cilje. Za večino odraslih pa je ta cilj uspeh. Ker pa je danes zaradi zaostrovanja pogojev na trgu dela, znanja, blaga in storitev uspeti čedalje teže, skušamo razumeti uspeh od znotraj, iz osebnega razvoja in njegovih notranjih dejavnikov - agensov . Ta članek je namenjen pojasnjevanju tega razumevanja. Čim bolj smo uspešni navznoter tem bolj smo navzven v svetu konkurence.
Ključne besede: Osebni razvoj, samoomejujoča prepričanja, sebstvo, brezpogojni in pogojni uspeh, socialno in individualno učenje.
Pregled vsebine:
1. Ovire in motivi osebnega razvoja
1.1. Individualno in socialno učenje odraslih Vprašanje je, kaj nam omogoča osebnostni razvoj. Če je osebnost odprta integracijska enota, se integrira vedno znova. Nadaljnje vprašanje je, kako uspešno se lahko integrira in v čem mu drugi pri tem pomaga. Odločilno vprašanje je, ali odrasli verjamemo v svoj lastni osebnostni razvoj oz. rast (angl. personal growth). Seveda nekateri verjamemo, drugi pa ne verjamejo in tudi sami ne verjamemo vedno v vsakem pogledu kot si to lahko sugeriramo s Cuejevo formulo, po kateri “sem vsak dan v vsakem pogledu boljši” in z njo spreminjamo svojo samouresničeno prerokbo iz negativne v pozitivno. Če se odrasli ne spreminjamo zavestno, nas nujne spremembe prepričujejo, da nas življenje obrača po svoje. Mladina pa dobi vtis, da je sama prevratna samo v mladostnem obdobju, kasneje pa je njen cilj, da se podreja zgolj obstoječim družbenim normam. Njim podredi tudi osebne vrednote. Vedno hitrejše spreminjanje sveta daje vtis, da je treba živeti samo v sedanjem trenutku (latinsko: carpe diem) in da je človek aktiven le v teku življenja (dao, dharma), tako da nenehno sprejema in oddaja informacije. Vedno več literature je o tem, da se da vsaj nekaj napraviti zase, ne glede na to, kako velika je naša odvisnost od genske zasnove in od okolja, v katerem živimo. Danes nativistom ne verjamemo, vemo pa, da je človekova svoboda omejena, tako da jo nekateri zvajajo na spoznanje teh determinant oz. racionalnih omejitev. Obratno to pomeni, da celo deterministi dopuščajo človeku košček svobode. Po drugi strani celo eksistencialisti, ki trdijo, da je človek absolutno svoboden, priznajo, da je človek determiniran, če že ne drugače pa z lastno svobodo. Tako v teoriji kot v praksi le malo ljudi pristaja na popolno odgovornost za svoj razvoj.
Psihosomatske, socialne in spiritualne ravni človeka so tudi ravni (samo)vzgoje. Osebna rast je oblika samovzgoje.1 Človek postaja oseba ob vzajemnem delovanju posameznih dejavnikov oziroma plasti. Razvoj je potreben v vsakem obdobju življenja posameznikov in izhaja iz njihove psihofiziološke osnove genske danosti, ki jo v določeni meri posamezniki z medsebojnim delovanjem sami pogojujejo, razgrajujejo in transformirajo.
Izkušnje so lahko tudi “odličen” izgovor za negativne misli, čustva in dejanja, kar povesta Powell v knjigi Zakaj se bojim ljubiti in Glasser v Realitetni teoriji. Zelo lagodno in varno se zdi ostajati pri starih vzorcih in v okvirih ozke identitete ter ozke lojalnosti z drugimi. Na izkušnjah slonijo prepričanja in vrednote. Prav zato, ker se vse troje spreminja s spreminjanjem pozornosti (fokusiranja) so dolgo menili, da je osebnostni značaj nespremenljiv. Značaj je proizvod stalnega fokusiranja v isti smeri, ki producira navade. Kot vemo je stare navade najteže spremeniti. Dejansko pa si usodo krojimo z odločitvami. Robbins celo verjame, da se lahko korenito spremenimo v trenutku, če smo le dovolj odločni. Če verjamemo in si predstavljamo, da lahko premaknemo 'goro', jo bomo premaknili po Pygmalijonovem efektu ali po izreku - pokažite mi Arhimedovo točko in premaknil bom svet s tečajev.
Omejitve je sicer zdravo upoštevati. Vendar je treba razlikovati med negativnimi in pozitivnimi omejitvami.2 T. i. samoomejujoče prepričanje je nezdravo, ker se oblikuje na osnovi notranjega sovražnika. Ta funkcionira na dilemi jaz ali drugi, mi ali oni. Zakaj se nekateri ljudje ne razumejo med seboj kot Kapuleti in Montegi, škrteži in razsipneži, varnostniki in uživači? Možni odgovori so:
Čim več negativnih samoomejujočih prepričanj imamo, tem manjša je naša svoboda izbire. Zasvojenosti, ki imajo moč nad nami, nam dajejo občutek, da tega ne moremo spremeniti. Zato nismo prepričani v 100% obvladovanje. Prevzemanje subjektivne odgovornosti za svoja dejanja pomeni avtonomno odločanje in delovanje. To ima naslednje predpostavke: 1. po Schopenhauerju živimo tako, da izbiramo po svobodni volji. 2. naše želje se le tedaj ne razlikujejo od božje volje ali univerzalnih zakonov, če ljubimo in sprejemamo sebe in vse ljudi, 3. vseh psihičnih procesov se lahko v celoti zave damo. Pojav priučene nemoči, ki rojeva izgovore (ne zmorem, kar gre lahko narobe, bo šlo narobe po Murphyju), pomeni prevladovanje strahu. Ta zakon dopolnjuje Maxwell (1999) z drugim: kar gre lahko prav, bo prav tudi šlo. Očitno gre za negativno in pozitivno samouresničljivo prerokbo. Glede na prevladujoč tip mišljenja ljudje živijo po eni ali drugi prerokbi v smislu “pa še to”. Zato se nekaterim dogajajo čudeži, drugim pa nesreče. Če se dobrim ljudem dogaja zlo in “pridne punce pridejo v nebesa, druge pa vsepovsod” je to zato, ker bog dela počasi in zamuja (kar pa še ne pomeni, da ne bo pomagal), hudič pa hitro. V vsakem primeru je dobro uporabiti vaje za povečevanje ljubezni do sebe in ohranjanje notranje varnosti, sicer je samopredaja precej omejena.
Prva naloga vzgoje odraslih je spoštovanje in sprejemanje sebe v celoti z vsemi prednostmi in slabostmi, ker je to tudi pogoj za enako stališče do drugih. iskanje identitete poteka v smeri napredovanja ali nazadovanja. Socialno učenje je pogoj osebnega razvoja (Brečko, 1998: 104). Predstava o sebi je po Brečkovi dvosmeren proces med jazom in drugimi, zato se naslanja na pomembnega drugega (da bi bili tudi sami) kot da bi šlo za usposabljanje robotov za razvoj funkcionalnih oz. profesionalnih sposobnosti. Otrok ima pogosto o sebi takšno predstavo, kot imajo o njem drugi, odrasli pa ne vedno. Odrasli je večkrat v kognitivni disonanci. (glej Brečko, 1998; 48). Ni vseeno, na kakšen način se razlikujemo od drugih in v koliki meri. Naša predstava o drugih je precej odvisna od pozitivne ali negativne samopodobe, ki jo imamo o sebi. Tretja socializacija odraslih poteka bolj heterogeno kot prva in druga, vendar pa tudi bolj homogeno, ker se mora odrasel posameznik identificirati z družino in podjetjem. Pri tem je zaradi napredovanja individuacije (Jungov izraz) najbolj on sam.
Knjige o osebnostnem razvoju podajajo splošno metodo, tuje izkušnje in shematizirane sugestije za osvojitev novih vzorcev osebnostnega razvoja, ki ga potem sam izvajamo po intuicijah, vizijah, premisleku, načrtovanju in evalvaciji ciljev. Seveda pa ne gre brez predstave o lastnih vrednotah in identiteti, saj sta zaupanje in zvestoba sebi najpomembnejši v življenju. Na njej sloni pozitivna samopodoba.
Osebnostnega razvoja ni brez spremembe samopodobe. Zato spregovorimo besedo ali dve o samopodobi. Jasno je, da so zasvojeni ljudje ljudje z nizko samopodobo. Pozitivna samopodoba je funkcija občutka sposobnosti, da situacijo ali problem obvladujemo in ciljne motiviranosti za to obvladovanje. Čim bolje nam to uspeva, tem bolje smo motivirani za nadaljnje dosežke naše dejavnosti in čim manj obvladujemo, tem nižja je tudi raven ciljne motiviranosti. To velja tudi za učne uspehe v šoli. Čim boljši so uspehi tem bolj je učenec motiviran za nadaljnje učenje pri pridobivanju znanja in čim slabši so, tem bolj je verjetno, da je slabša tudi motivacija.
Pozitivno samopodobo se povezuje z višjim avtoimunskim sistemom, navdušenjem, nenehnim samomotiviranjem za delo in z vsem potencialnim kapitalom za uspeh, funkcionalno pismenostjo, itd. Individualna osebnost je socialno ranljiva. Glede na stopnjo frustracijske tolerance lahko samopodobo izboljšuje ali poslabšuje. Za pozitivno samopodobo se je treba bojevati in jo potrjevati vedno znova, zlasti, če nam ni bila že kar v zibel položena, kar pomeni, da nismo imeli dobrih in ljubečih staršev.
Samopodoba je rezultat interakcijskega medkulturnega procesa v različnih kulturah. Če poznamo strukturo samopodobe, je ni težko prestrukturirati s pomočjo napora usklajevanja predstave zunanjega sveta s predstavo o sebi in obratno. V strukturi samopodobe (samospoštovanja) so razumske in emocionalne komponente, zavestne in nezavedne. Prestrukturiranje pa pomeni popraviti to, kar je narobe, očistiti to, kar je nečisto, prisvojiti si, kar nam je še tuje. Zaradi nenehnega prilagajanja potrebam in zahtevam okolja prihaja vsak posameznik v življenju skozi številne krize, ki jih mora premagovati, tako da prekuje poraze v zmage. Pri tem mora vedeti, da razlikujemo med akademsko (šolsko), telesno, emocionalno in socialno samopodobo. Na vsaki od teh ravni pa je samopodoba nizka ali visoka, negativna ali pozitivna, primerna ali neprimerna, realna ali nerealna in na vsaki se da popravljati v smislu zastavljenega cilja.
Socialno se učimo s sprejemanjem in igranjem socialnih vlog. Te vloge igramo po pričako-vanjih ali zoper njih. Odrasli ostanemo zagrenjeni, če ne znamo prilagoditi svoja pričakovanja sposobnostim in realnim možnostim. Neizpolnjena pričakovanja se slej ko prej pokažejo v regresiji osebnosti. Komunikacija pri odraslih lahko izpolni marsikak primanjkljaj iz otroštva, če se naučimo tehnik meditacije, ki ima po najnovejših raziskovanjih ugodne uravnotežene učinke, diskreiranja (disociiranja, distanciranja, disolviranja) od lastne sence oz. negativnih vzorcev in učenja novih, koperativnejših, ekološko-socialnih. Asociacija ali disociacija je dilema gibanja posameznika k ljudem ali od njih. Posameznik se odloča med obema smerema komuniciranja glede na lastne preference. Pri tem je treba paziti na ravnotežje. Dobimo lahko vse, kar želimo, če pomagamo drugim, da dobijo svoje. Vrača se isto po istem. Zreli2 smo tedaj, ko skrbimo za druge enako kot zase.
Po Watzlawicku (Watzlawick, 2000) razlikujemo dvoje vrst sprememb in sicer znotrajsistemske in sistem spreminjajoče. Slednje so videti paradoksalne in diskontinuirane. Sprememb ne obvladujemo brez reševanja problemov. Pri tem velja, da je treba najprej obvladovati (voditi, usmerjati) sebe, če hočemo obvladovati druge. Nekateri ljudje iščejo in pospešujejo spremembe, drugi pa se jim skušajo izogniti in jih preprečujejo. Odtod nenehni boj med konservativci in inovatorji. V svetu zmagujejo inovatorji. Večkrat se lahko prepričamo, da informacije sprejemamo najbolje v alfa stanju zavesti in najslabše v beta. zato mislimo pozitivno le kadar smo sproščeni.
Danes obstaja dokaj močna tendenca, da bi človek ne le v tehniki, ampak tudi v osebnostnem razvoju napravil vse, kar se da napraviti in dobil vse, kar si želi. To je motiv doseganja (angl. achievement motive). Če že to ni dejansko realizirano, pa bi posameznik rad ohranil iluzijo, da je vse mogoče. Z vidika racionalne analize dosežki posameznika nikoli ne sovpadajo z možnostmi, dokler smo živi. V zamišljanju kot božanskem aktu ustvarjanja človek skuša tudi na psihološki ravni prevzeti vlogo boga. Na vprašanja zadovoljevanja človekovih potreb odgovarjata dva mita. Prvi je mit nenehnega pomanjkanja kot simptom izgona Adama in Eve iz raja in mit popolne izpolnjenosti kot simptom bivanja za nič. Če izhajamo iz potreb, ki morajo biti zadovoljene, dobimo odgovor v breznu, nenehnem izmikanju. Če pa izhajamo iz ravnodušnosti (stoična apatija) ali etike dopuščanja vsega, se nam nenadoma odpre vse bogastvo sveta. Hote ali nehote sprejemamo enega od obeh mitov. Vendar sta oba v skrajni posledici nevzdržna. Kot se ne da živeti brez potreb, tako tudi ne samo z lastnino zaradi njih. V prvem primeru bi bil človek le duh, v drugem pa bi bil podoben kralju Midasu. Med bivanjem in imetjem posredujeta predvsem (so)delovati in znati. Rifkin predlaga za prihodnost skromno, nestorilnostno in duhovno bogato življenje.
Odraslost je obdobje, v katerem lahko posamezniki največ napravimo zase v smislu osebnostne rasti. V prvi socializaciji smo odvisni od volje staršev, v drugi od šole, v tretji pa od ustanove, v kateri smo zaposleni, od svoje družine,. če smo si jo ustvarili. Socializem osebnostnega razvoja, kakor ga razumemo danes, ni priznaval in ga zato ni mogel spodbujati. Danes pa je potreben zaradi zaostrovanja pogojev dela in zato, da delamo tisto, kar želimo.
1.2. Strukturne ravni samospreminjanja in samosprejemanja Otroci so bili po meri odraslih, ti pa so bili po meri obstoječega družbenega sistema. Hkrati z razvijem andragogike kot vede o načinih zadovoljevanja izobraževalnih potreb odraslih se razvija tudi psihologija osebnostnega razvoja, ki ponuja čedalje več načinov (tehnik) na katerih naj bi se človek izpopolnjeval. dobiva vpogled v uspešnost drugih, načela doseganja uspehov, obrazce za analizo (modeliranje). Neuspešni naj se prilagodijo uspešnim in ne obratno. Vsestranski razvoj sposobnosti osebnosti, ki je bil ideal v socializmu, ni mogoč. So pa zgledi, primeri, metode in tehnike za večstranski razvoj in za stalno izboljševanje svojega ravnanja in poslovanja podjetja. Danes ne manjka več znanja o tem, kako naj individualna osebnost upravlja s samo seboj. Teorija samovzgoje je v socializmu obstajala le na načelni ravni, ne pa na ravni praktičnih izkušenj. Danes tudi že javne, še bolj pa privatne šole vključujejo pouk o različnih pismenostih kot so čustvena, znanstvena, funkcionalna in univerzalna, ki vse te vključuje.
Walters (1990) piše o tem, kako naj posameznik na posameznih plasteh razvija sebe že kot mladostnik pa tudi kot odrasel. Za razliko od njega mi opozarjamo na naslednje ravni spoznavanja sebe: a) spoznavnoteoretska raven objektivnosti in subjektivnosti, bližine in distance b) psihološka raven introspekcije: funkcije volje oz. motivov, čustev, sprejemanje sebe, negativna ali pozitivna samopodoba c) etična raven: vprašanje vesti v presoji dobrega in zlega d) religiozna raven verovanja v Boga e) sociološka raven človeka kot družbenega bitja z učinki prve, druge in tretje socializacije. f) metodična raven učenja od vzornikov. Po kateri metodi ali avtorefleksiji se spoznavaš in z vidika katerega odnosa do življenja: smo afirmativni ali zanikujoči (nem. Ja - sager oder Nein - sager). g) antropološka raven človeka kot reaktivnega (stari možgani: boj ali beg) ali proaktivnega (človeški možgani) delovanja po izbirah med različnimi možnostmi delovanja. Kaj je človek kot svobodno bitje, ki izbira boljše in slabše možnosti. h) pedagoška in politična raven: vodim ali se pustim voditi, se vzgajam ali se pustim vzgajati. i) filozofska raven akterja ali le kontemplativnega opazovalca.
Ključna vprašanja procesa samovrednotenja so: 1. kaj želim, kateri so moji primarni cilji, 2. kaj počnem, kakšno je moje stanje sedaj in tukaj, 3. ali to, kar počnem sedaj, vodi k cilju, 4. v čem sem se pripravljen kaj spremeniti.
Drucker meni, da mnogi ljudje ne vedo, v kateri smeri se gibljejo (nagl. what business are you realy in?). Da bi si lahko odgovorili na to vprašanje, rabimo merjenje slike o sebi po metodi naslednjih treh pogledov (Brečko, 1998):
1. kaj o sebi mislim sam 2. kaj o meni mislijo drugi 3. kaj menim, da o meni mislijo drugi
Z odgovori na ta vprašanja dobimo primerjavo med tem, kako nas vidijo drugi in kako se vidimo sami. Nato svoj pogled nase poglobimo z opredeljevanjem za stopnjo razvitosti oz. izrazitosti negativnih in pozitivnih osebnih lastnosti, kakor so navedene v spodnji tabeli.
Lista osebnih lastnosti
Cilj rasti je osebnostna zrelost.3 Čim več pozitivnih lastnosti imamo, tem bolj smo zreli. Da bi prešli na raven značaja, rabimo strategije samouravnavanja (avtoregulacije). Preden se soočimo z njimi, si oglejmo stopnje zrelosti, ki so povezane z zavedanjem sebstva.
Pri osebnostni zrelosti je treba razlikovati med: a) zunanjo - družbeno zrelostjo, da se ne zapletamo v nepotrebne konflikte in spore b) notranjo - razumsko zrelostjo, ki sprejema tudi neprijetno resnico, usmerjanje k reševanju problemov, ki nas ne skrbijo in emocionalno zrelostjo, ki je v navezovanju stikov.
2. Domet osebnega razvoja
2.1. Sebstvo Samorazvoj začenjamo iz sebstva (nem. Sebst, angl. self), ki ga metaforično primerjamo s soncem kot zvezdo, ki sije na vse ljudi enako in njegovim žarenjem notranjega ognja, vira svobodnega odločanja med različnimi alternativnimi možnostmi. Odnos do sebe se da spremeniti s prehodom od navideznega k resničnemu jazu. Kaj to pomeni? Sebstvo v smislu osebnega vodenja samega sebe (angl. self-government, self-direction) vodi k 'samoaktualizaciji'. Ta pa ni možna brez samokoncepta ali samopodobe, samozavesti in samoopazovanja, samosprejemanja, samosprejemanje, samozaupanja, visokega samoocenjevanja, samokontrole in samodiscipline, samospoštovanja, samoodpuščanja, samo napredovanja, samoizraznosti, samorazumevanja, samoosvobajanje, samoupravljanja (angl.: self-concept, self-image, self-consciousness, self-acceptance, self-confidence or self-trust, high self-esteem, self-control, self-discipline, self-respect, self-reliance, self-indulgence, self-improvement, self-expression, self-understanding, self-liberation, self-monitoring) je veliko. Navedeni izrazi kažejo na načine in oblike pozitivnega komuniciranja s samim seboj in svetom. Nekateri izrazi pa kažejo na negativen odnos do sebe in sveta kot so: samozanikanje, zanikanje drugega, dvom vase, skrb zaradi lastne nesreče (angl. self-abnegation, self-absorption, self-doubt, self-pity), so povezani s posesivnimi nagibi (Fromm, Petrović) in “sebičnim genom”. Ker nas posesivnost ločuje od drugih, bivanje pa povezuje z njimi, se pri slednjem ne bojimo izgub. Bivanjske vrednote so globlje, ker niso materialistične.
Sebstvo pomeni naše notranje, socialno in kozmično sebstvo. Nekateri ga izenačujejo z višjim jazom nasproti nižjemu – egu. Začutimo ga z raznimi vrstami meditacije. Po refleksivni meditaciji delamo sintezo med dobo dvoma in dobo posvečenja. Verjetno naša doba ni doba doba uma, ampak je duh dobe (nem. Zeitgeist) 'organizirana blaznost' (Brandtov izraz). Na to oceno odgovarja Osho z dinamično meditacijo. Če nam nori plesi niso blizu, se odločimo za prošnjo blaženega miru. Kot bi nam angel varuh rekel: “Vi, ki prihajate v nebo, ne bojte se več pekla. Bodite kot zvezde, ki blestijo v lastni svetlobi in ne kot planeti, ki svetijo v tuji. Svetloba zvezd bo vaša svetloba.” Goethe je dejal "Več svetlobe", danes pa bi rekli: več svetosti življenja, da ne bo vsak dan manj vredno. Danes je “svetloba” povezana z vedo o upravljanju - izkoriščanju človeških virov (v angleščini kratica HRM označuje Human resource management). Optimalizacija naše uravnotežene energije, sposobnosti (ang. competencies) in funkcij oa vodi k samoaktualizaciji. Le z delom, ki nam ustreza, če z njim izpolnjujemo svoje poslanstvo se samoaktualiziramo. Delo posameznika nikoli v celoti ne izpolnjuje, osvobaja in osrečuje, če ni poduhovljeno, kar pomeni, da posameznik zadovoljuje z njim potrebe sebstva, ne pa le sebe. Delo terja prilagajanje navzven, kar pa je še najmanj osvobajajoče, ker pomeni svoboda v tem primeru le spozna nje zunanje nujnosti oz. v psihološkem jeziku sprejemanje danih pogojev.
S tem še nismo izčrpali vseh opredelitev sebstva. Lahko je popolna platonska ideja v nas, pa tudi duša in duh (ind. atman, braman, puruša). Sebstvo je božanska iskra, Kristus ali Buda v nas, lahko pa je tudi brezimno ime, brezželna želja ali pot brez poti. Vse življenje se premikamo k njemu ali od njega. Nezavedno vemo vse odgovore, a ne poznamo vseh vprašanj niti ne znamo vsega razložiti v logičnem jeziku, kar se nam poraja v metaforičnem. Za zastavitev ciljev si posameznik ne zastavlja le jutranja in večerna vprašanja: prva glede na želje, druga glede na dosežke. Ni avtonomen, če nima kratkoročnega in dolgoročnega načrta uresničevanja ciljev glede na vrednote, ki jih sprejema. Posameznik dobiva odgovore iz (pod)zavesti. Na tem principu deluje intuicija (Day, 1997). Nove ideje so v duhu časa. Nekateri menijo, da gre za podoben pojav kot za pridobivanje astronomskih informacij iz vesolja. Učimo se postaviti v položaj, v katerem bomo najbolje postavili antene za prisluškovanje navznoter. Ne gre le za razumevanje sanj, ampak še prej za slišanje notranjega glasu. Temu so namenjene različne tehnike sproščanja in meditacij. Nekateri to istovetijo z lahkim življenjem. Osmišljanje in vrednotenje sta tako pomembni dejavnosti, da bi se ju morali učiti tudi v šoli. Smo tisto “drugo” vesolje, ki opazuje in osmišlja obstoj snovnega vesolja. Pri tem je treba odgovoriti na vprašanje, kako opazujemo in osmišljamo sebe prek notranjega vodiča. Če se postavljamo, zadržujemo ali sramujemo, nismo gospodar svojega življenja, gospodar je na puh, sram ali uzda. Iznajdevamo nov, boljši način življenja, kjer smo kot kanal v obeh smereh pretočne energije s povečanjem notranje moči in upoštevanjem intuicije. Slednja terja veliko vaje. Iskrena želja po stiku z notranjo modrostjo jo pokaže.
Osebni razvoj je vprašanje etičnega dozorevanja, ki je najpomembnejše v dobi globalizacije. Savater (1998) želi oblikovati premišljeno etiko užitka, ki je primerna za naš čas, pa vendar ne v smislu povečevanja slabosti družbe. Savater zagovarja zaupanje vase, v razum, ki pomaga biti še boljši in v čustvo ljubezni za dobro družbe. Znati je treba relativirati svoje interese, da so uskladljivi z interesi drugih. To terja določeno mero prožnosti, ki pa je togi ljudje ne zmorejo in zato ne rastejo. Če smo fleksibilni, se proaktivno odzvamo. Z zrcaljenjem in drugimi mehanizmi se postopno zavedamo, kako že na mikro ravni vplivamo na makro raven družbe.
Ni dovolj “reči le besedo”, ali gledati v pravo smer, ampak je treba po Robbinsu (Robbins, 2000) vztrajati tudi z dejanji, si postaviti kak cilj več. Kadar odnehaš, je prezgodaj. Dejstvo je, ker ne prideš ob različnih partnerjih enako do samoizraznosti in odzivnosti kakršnikoli energetski, svetovnonazorski, interesni razlogi za to obstajajo.
Veliko vlogo igrajo pri osebni rasti različne inteligence oz. kompetence. V zadnjem času se veliko govori o čustveni inteligenci (angl. EQ), ki je pogoj, da se intelektualne sposobnosti sprožijo, ker jih osmišlja in osvetljuje. Pogosto smo povprečni, ker malokdaj začutimo svojo odličnost. Naučimo se ukazati svojim občutjem. Če afirmacije prepričljivo izgovarjamo, postanejo naša osebna resnica, ker ravnamo po metodi avtosugestije.
Če želimo spremeniti strah v ljubezen, ni dovolj, da pogledamo na čustveni račun, ampak moramo vedeti, kako vanj investirati. Kot vemo, vsi želimo imeti na računu pozitivno vsoto, kar pomeni, da naj bi igrali vloge s pozitivno vsoto. Čustvo ugodja se samo pojavi, če se prepričamo, da nekaj delamo v skladu z zastavljenimi vrednotami. Misli in čustva hranimo s potrditvami, poslušanjem glasbe, druženjem s pozitivnimi ljudmi, s poučevanjem drugih, o tem, kar smo. Govoriti z navdušenjem in optimizmom o vsakem človeku, ker v njem vidimo najboljše. Tehnike duševnega programiranja so podobne računalniškemu. Rabimo zaupanje, potrpežljivost, vztrajnost pri zapisovanju in izvajanju afirmacij in ciljev. O ciljih tudi meditiramo in vizualiziramo.
Peale (1992) po alkimistični formuli pretvarja nemogoče v mogoče, kajti “vse premorem v njem, ki mi daje moč”. Osebno brezmejne kapacitete ne obstajajo. Imajo smisel le kot participacija in identifikacija sebstva posameznika s kozmičnim 'enim – vsem', ki pomeni neskončne možnosti. Prerok si lahko le, kadar imaš le nove informacije. Krizo (v kitajskem izrazu zanjo je dvoumnost težave in priložnosti) presegaš tako, da obrneš pogled od spodaj navzgor, ker sicer ne moreš videti v svoji težavi priložnosti. Večja je težava, večja je tudi nevidna in nezavedna priložnost. Več brezpogojne in pogojne ljubezni daješ, več jo prejemaš.
Sebstvo omogoča sprejemanje sebe, ki ima naslednje sestavine: pridobivanje samospoštovanja, učenje ljubezni do sebe, razvijanje čustvene inteligence, transakcijska analiza z dialogom med različnimi jazi v sebi, razumevanje izvirov konfliktov, odpuščanje, pomiritev, NLP.
Poti do harmoničnega ravnotežja s pomočjo sebstva so: 1 - odstranitev razvojnih blokad, vest se osvobodi introjektov nadjaza, 2 – aspekt sebstva je doživljanje kohezivnosti sebe kot kontinuum v času, 3 - odnos do soljudi -avtistično ukvarjanje s seboj, manj obsojanja, več empatije. 4 - sprejemanje realnosti, 5 - doživljajska polnost in živost, 6 – uporaba coping mehanizmov (posnemanja uspešnih) pomeni opustitev prejšnjih oblik vedenja (s shizoidnim umikom in pasivno agresijo) 7 - integrativne kapacitete pomenijo povečanje tolerance za ambivalenco, dvom, nasprotja. 8 - avtoanalitične sposobnosti vodijo k temu, da postanemo to, kar smo. Psihoanaliza ne proizvaja popolnih, zadovoljuje se s tem, da odpravlja neznosne strahove.
Po Petroviću (Petrović, 2001) se razvijamo na petih ravneh: 1. Nazivi (etikete), 2. Dejanja, 3. Značaj, 4. Ideje, 5. Resnica. Prvi tip ljudi je impulziven, neodločen, neodgovoren z mrtvilom duha, drugi je produktiven, delaven, energičen, tretji se uči čustvene uravnoteženosti, odgovornosti, ki je pomwembna za osebno rast. Za tretji tip je značilno prilagajanje navzven in ohranjanje notranjega ravnotežja. Za četrti tip je značilna ponižnost, samokritičnost, vedoželjnost, samozavest in neomajnost, za peti tip je značilno samozavedanje in modrost. Te stopnje ustrezajo vedskim tipom osredotočenosti 1. na hrano (anna maja), 2. na delo (prana-maja), 3. na razmišljanje (mano maja), 4. Na razumevanje (vigjana maja), 5. na blaženost (ananda maya). Vemo, da se danes večina ljudi ukvarja s svojim (ne)zdravim telesom in se posveča 101 dieti. Po drugi strani vidimo, kako nekateri pretiravajo s spiritualizmom v raznih verskih sektah. Videti je, da bo 21. stoletje doba vrednotnih orientacij in osebne rasti. Iz tega sledi, da je zavedanje sebstva še pred nami, da je to tisti skriti zaklad, ki je nedostopen parcialnim sebičnim interesom. Gre za univerzalno etiko odgovornosti po Dalajlami. Za uresničevanje resnice, ki je še ne živimo, ker se pogosto nahaja v zlorabljeni religiji, ideologiji, nerazumljivi filozofiji, avtokratski politiki.
2.2. Organizacijski in družbeni pogoji osebnega razvoja Na začetku smo se ukvarjali z motivi za osebni razvoj oz. samorazvoj. Motivi so v pomoči različnih organizacij za našo samopomoč. Pogosto izhaja motiv iz dejstva, da so starši iz nas napravili problem, mi pa iz drugih. Svojega življenja si mnogi niso predstavljali brezskrbno in brez problemov, zato pogosto poteka ob trdem delu in zdravstvenih težavah. Takšni sprejemajo samorazvoj kot blagoslov za trpljenje. Drugi sprejemajo samorazvoj kot zabavno igro vodenja sebe (angl. self-management), tretji kot osebno knjigovodstvo o željah in uresničenih ciljih z natančnim pregledovanjem tega, kaj imamo na bančnem in čustvenem računu, zaradi česar je možno (ne)smiselno tvegati nove akcije. Četrti sledijo zgodbi o sinovih, ki na osnovi očetove oporoke o nahajanju skritega zaklada preorjejo domačo njivo. Čeprav ne najdejo ničesar, preživijo s plodovi svojega dela. Ti sinovi so kot Robbinsov (Robbins, 2000) speči velikan, ki ga lahko prebudijo tako da uporabijo svoje sposobnosti. To jih vodi podporno prepričanje, da delo na samem sebi prinaša največje bogastvo. Tudi pri osebnem razvoju se učimo na lastnih in tujih izkušnjah. Danes čedalje več ljudi spoznava, da ne morejo biti uspešni in priznani v socialnem okolju brez osebnega razvoja in razvoja medsebojnih odnosov, ki vključuje nove alternativne vedenjske obrazce.
Ustanov, ki se ukvarjajo z osebnostnim razvojem je več, čeprav se vse tako ne imenujejo. Navedimo Duhovno univerzo, Entra, Glotta Nova, Arx, Pleroma itd. Arx je podjetje za posebne oblike izobraževanja in svetovanja. V okviru gestaltterapije ima v programu čiščenje samega sebe, ki vodi v zen budizmu do polnosti niča. Entra se predstavlja na spletni strani www.entra.si. Brez osebne rasti integrativnega pomena govorimo o človeku kot narcisoidnem ali shizofrenem bitju v raztreščenosti bivanja zaradi mnogoterih vlog.
Prav tu se pokaže sposobnosti dela z dvema pozornostima. Če vodi ena pozornost k vlogam, ki pomenijo trajno fokusiranje posameznika na to, kar družba od njega pričakuje in potrebuje in ne nazadnje sam hoče, pa vodi druga pozornost samorefleksivno od vlog k središču (oz. svetišču - sanctury pri Gawainovi) sebstvu. Brez te druge pozornosti ne bi bilo nobene civilizacije in kulture in še manj osebnega razvoja, ker človek ne bi dobil prek zrcaljenja sebe povratne informacije o tem, kaj dela in kaj bi želel delati v smislu izboljševanja. Stalno iščemo ravnotežje med zunanjimi družbenimi potrebami in notranjim sebstvom. Rabimo vajo za ostajanje zasidranosti v sebi.
Bistvenega pomena je komunikacija v smislu notranjega in zunanjega dialoga, ki smo jo tudi opredeljevali kot možnost vplivanja nase in na druge. Odgovor na vprašanje, kolikšno moč vplivanja imamo, je odvisen od položaja in vlog, v katere se postavljamo. Najprej bi se morali zavedati, od česa vse smo odvisni, da bi potem lahko vse to presegli.
Ker v tranziciji nova solidarnost šele nastaja, prevladuje t. i. kultura cinične distance. Zato je premalo ujemanja in približevanja k drugemu in preveč distanciranja, ki pomeni tudi disociiranje, dislociranje in odklapljanju od drugih posameznik se mora ponovno učiti postavljati svoje premične meje do drugih. Ni vnaprej jasno, kje je smiselno te meje najbolje ohranjati. Zaprte osebnosti imajo meje ozko postavljene, odprte pa široko postavljene meje. Vprašanje je, ali poznamo mehanizme, od katerih je tudi odvisno, ali socialno okolje nudi posamezniku varnost za njegovo predajanje poslu, ali pa ga dela nezaupljivega. Tranzicija po svoji zmedenosti vrednot kar kliče k preokvirjanju (angl. reframing) in modeliranju po odličnosti drugih. V naši kulturi je premalo vživljanja (angl. empathy) v drugega, zato pa ni tiste varnosti v družbi, ki bi omogočala zaupanje in predajanje posameznika. Brez vživljanja ni vrednot sočutja, sožitja in sodelovanja, ki pa so pogoj za timsko delo, učečo se organizacijo in za razvoj (trans)nacionalnega gospodarstva. Wiliams (2003) poudarja, da je temelj brezpogojnega uspeha učenje, kako biti srečen, ljubeč, bolj zvest in zaupljiv, ustvarjalen, navdušen ne glede na pogoje. Pogoje smo sposobni tudi sami ustvariti.
Kot smo že omenili, se običajno ne zavedamo, kaj nas pogojuje. Kriteriji te rasti so tudi različni, ker jih ne postavljamo le mi, ampak tudi drugi. Ne gre le za vprašanje čim večje zbrane in smotrno uporabljene energije, ampak tudi za vprašanje merjenja te rasti. Vsak lahko meri razvoj sam s tem, da si postavi cilje, jih uresničuje, v čemer je njegova uspešnost in jih ovrednoti. Na ta način povezuje razvoj mišljenja z osebnostnim razvojem. Drugo vprašanje je, kako je to povezano z razvojem čustvene inteligence. Hkrati z razlikovanjem različnih vrst inteligenc razlikujemo tudi različne vrste pismenosti.4 S tem smo se povratno približali starogrškemu pojmu logosa5, ki pomeni zbranost, osredotočenost na smoter. Prav zaradi te osredotočenosti lahko že otrok, kasneje pa odrasli opusti najmanj pomembne stvari. Kaj to pomeni za kontekstualne, okoljske vidike.
Odrasli pogosto naletimo tudi na krizo dela, ko ne moremo delati tako kot bi hoteli ali tako kot bi bilo prav za druge. Avtonomija pomeni sprejemanje negotovosti. tudi v nesreči si lahko samorealiziran, samo da duh ni prizadet. Brečko odgovarja na vprašanje, kateri agensi vplivajo na osebnostni razvoj in pokaže tudi indikatorje razvoja. Osebnost vključuje različne obraze (jaze), razpoloženja in občutke. Ker je enkratna, so te lastnosti težko merljive, spoznavne znotraj procesiranja informacij in izmenjav izkušenj z drugimi. Razlikujemo se po tem, kako sposobni smo izpolnjevati zahteve različnih socialnih okolij glede na sposobnost zadovoljevanja lastnih potreb. Vsak lahko še optimalizira sposobnost razvoj osebnosti od psihosomatske do socialne in spritualne ravni , od telesne do duhovne. Maltz (1999) predlaga treniranje v domišljiji, kar pomeni v jeziku baseboola “držati oči na žogi” oz. v boksarskem boksanje s senco (nasprotnika).6 Osebnostni razvoj je način procesiranja, interpretiranja informacij, ki posamezniku omogočajo spoznati, razumeti in izpolnjevati pričakovanja različnih socialnih okolij, v katera se vključuje (Brečko, 1998: 21).
Vzgoja odraslih je le usmerjena k družini in k prostem času, ker v delovnem času zanjo mnogi nimajo časa. Vzgoja je ponotranjenje, ne gre le za prilagajanje zunanjim nalogam. to je potem le vzgoja za delo, ne pa še za osebnost v notranjih sferah kjer se nahaja in zunanjih vlogah, ki jih še lahko sprejema. diferenciranje, eksperimentiranje, ponovno približevanje (sina očetu) in individualizacija. raziskave kažejo, da je večina odraslih še nezrela, ne glede na to, kako različno psihologi razumejo zrelost. Zato večina živi po motivih preživetja in še ne po motivih samoaktualizacije. Maslow (1954) je menil, da se posameznik realizira v izjemnih doživetjih ali v poklicni karieri.
Odvajanje in odučenje od starih vzorcev in navajanje ter učenje novih poteka po naslednjih korakih: 1. zavedati se starega vzorca, 2. priznanje tega vzorca – poskus preseganja in želja po novem vzorcu z vizualizacijo, 3. izbira novega vzorca in intenzivno navajanje na novi vzorec, 4. izbira strategije, cilja, vsebine 5. zavezanost novemu 6. praznovanje uspeha.
Vaditi je treba veščine, kako biti navdušen, nenehno motiviran z vizijo, kako uspevati, kako biti zelo pomembna osebnost (VIP), ki vključuje izbiro najpomembnejših dejavnosti. Znan je Coveyev nasvet “najprej najpomembnejše”. Knjiga o osebni rasti na to lahko le opozarja, analizira, navaja primere, plete mrežo pojmov, ne more pa tega delati namesto nas. Iniciativnost je treba postaviti nasproti občutku krivde (ki je stagnacija), produktivnost nasproti občutku manjvrednosti, trdno identiteto nasproti nejasni sliki o sebi, generativnost nasproti zagledanosti vase. Obdobja v razvoju posameznikove osebnosti se razlikujejo po tem, katere osnovne dileme razrešuje. Naraščajoče zahteve oz. potrebe dela in poudarjanje delovnih vrednot so po eni strani grožnja za osebnostni razvoj odraslega po drugi strani pa spodbuda.
Podobno bi lahko rekli tudi za naraščajoče znanje, kajti v delu je vsebovano čedalje več znanja, zato poteka vzporedno z zgoščevanjem dela zgoščevanje znanja. Treba ga je osvajati čim več v časovni enoti, vendar čedalje bolj kakovostnega, kot ga sprejemajo in priznajo (pomembni) drugi. Tej zgodovinski nuji sledi nuja obvladovanja stresov. Odpoveduje eno ali drugo. Težko je usklajevati obe vrsti kurikula kot sta predpisani in skriti (hidden), ker gre, kot bi rekel Aristotel, za usklajevanje racionalnega in iracionalnega dela duše ali še v sodobni znanosti - zavesti in podzavesti, leve in desne polovice možganov.
3. Sklep V tem zapisu smo rabili izraze osebni razvoj, osebna rast, samospreminjanje skoraj sinonimno kot način vseživljenjskega učenja zlasti v odraslem obdobju. Posameznik raste vse življenje v različna okolja in hkrati vase. Zato se mora vedno znova identificirati in reintegrirati. Ker komunikacije obvladujejo svet, mora posameznik obvladati komunikacije vseh vrst. Prav zato trpi mišljenje, ki rabi osredotočenost na eno in le postopno ustvarja večje sinteze, ne da bi bilo poplitveno. Sistemsko mišljenje bi moralo biti dovolj globoko, da bi upoštevalo okolje. Namesto površinskega stila življenja, ki vodi v narcizem, eklektiko, pel mel (fr. bricolage), bi morali uporabljati globinskega, ki pomeni ponotranjenje že dosežene kulture.
Veliko avtorjev, med njimi tudi J. C. Maxwell, vse odnose gradijo na spremembi naše naravnanosti. Le tako postanemo zmagoviti in vplivni na druge kot doslej še nismo bili. Vendar pa to ni tako enostavno. Psihotehnike so zabavno, če jih v stilu lahkega življenja uporabljamo kot pritiske na gumbe, ne da bi vedeli, kako podzavest deluje. Morda deluje kot vosek, notranji računalnik, avtomatski stroj ali kaj drugega. O podzavesti najmanj razmišljamo, zato je možno, da ne zadoščajo le splošna znanja o njej, saj gre vendar za spoznanje lastne podzavesti.
Zavzemati se je treba za polnost življenja z odstranitvijo napačnih prepričanj o svoji odvisnosti in o tem, da nas drugi kontrolirajo. Odgovornost za svoje odločitve nosimo sami! Če smo zmagoviti, smo tudi vplivni! Seveda ni enega brez drugega. Za rezultat skrbimo pred izvedbo, ne v njej, ker se sicer naše sile ne sprostijo. Sami in drugi od nas pričakujejo osebno moč, ki jo je opredelil Robbins. Boj dobimo z voljo po zmagi-da se nanjo dobro pripravimo v domišljiji. Uspeh z rizikom ali brez je izraz zakonitosti, ki jih moramo dosledno upoštevati. Lahko bi govorili tudi o smernicah novega življenja (izraz K. Ozvalda, 1923), ki so zlasti pomembne v prelomnih, kriznih obdobjih. T. i. psihotehnike so potemtakem le njihova konkretna izvedba. Zanimivo je, koliko piscev uspeh razume kot posledico duhovnega bogastva, ki si ga pridobimo z uresničevanjem krščanske etike, citatov iz Biblije. Uspešni smo, če spodbujamo uspeh bližnjih. Očitno pa je pri tem treba pri sebi in drugih sprožiti domišljijo v smislu imaginarnega mišljenja v podobah in slikah, ker brez njega ni možna vizualizacija. Na to se pogosto pozablja. Nekateri celo management gradijo na krščanski etiki, drugi kot P. Russell pišejo o dehipnotiziranju od hipnotiziranega stanja s hipnozo, ki vodi do sebstva. Na ta način s prizemljevanjem (angl. tudi surrending) lahko razgradimo neustrezna prepričanja in sledimo vprašanjem, ki nam jih zastavlja življenje in ne le tistim, ki jih mi njemu. Nove vrednotne smernice pri našem samospreminjanju zaradi samosprejemanja (in obratno) uveljavljamo tedaj strukturno načelno, metodično in (psiho)tehnično. Tako težimo k sintezi v smislu interakcije in integracije zunanjega življenja in našega notranjega izkustva. V tem zapisu seveda nismo mogli izčrpati vseh glavnih načel, metod in tehnik smisla osebne rasti, upamo pa, da bo tudi to, kar smo razložili bralcu v pomoč pri osebni rasti.
O postavljanju ciljev obstaja cela znanost. Nekdaj je bila to teleologija7, danes pa je to veda o upravljanju s človeškimi viri. Kaj je treba vse upoštevati na tem mestu ne bi govorili. Opozorimo naj le na naslednje: načini postavljanja ciljev so v našem interesu, stilu in osnovni osebni identiteti. Pravila so naslednja: 1. cilji in vrednote si morajo ustrezati, 2. naše področje odličnosti - vložiti srce v to področje, 3. poiskati svojo srčno željo, 4. načelo diamantnih polj - priložnost je v delovni obleki, 5. načelo ravnotežja na vsakem področju, da življenje gladko teče. Družinske, osebne, telesne- zdravstvene, duševne in intelektualne, kariera, duhov ni cilji za razsvetlitev. Nepretrgan tok napredovanja: ko se ne ukvarjamo z enim področjem, se z drugim. Vztrajnost je isto kot tehnika neprekinjene akcije, ki se komplementira z neprestano korekcijo ciljev.
Brez transakcijske analize, psihosinteze ali izvedbe kakega drugega treninga ostajamo v jedru razvajeni ali zatrti otroci. Zamiranje rasti osebnosti se vidi v tem, da ljudje niso več navajeni govoriti o svoji osebnosti osebno in iskreno, ampak predvsem deklarativno, posplošeno, racionalizirano, ker se jim zdi, da so le po pripisovanju krivde drugim vsakemu razumljivi. Prednost drugega pomeni decentralizacijo jaza in skrivanje mesta nas samih. Namesto politiziranja iz polpreteklega obdobja je nastalo klišejsko psihologiziranje za vsakdanjo rabo. Ideal strokovnosti na področju vedenja o človeku jemlje strokovnosti njeno prednost pred nestrokovnostjo. Če smo vsi sami zase strokovnjaki (npr. psihologi, pedagogi ali zdravniki), potem ni nihče pravi strokovnjak. To je le nadaljevanje kulture nezaupanja z drugačnimi sredstvi. Kot so “strokovnjaki” v polpreteklem obdobju manipulirali z zunanjimi izkustvi, manipulirajo alternativci z notranjimi izkušnjami doživljanja osebnosti. Da starši ne bi imeli slabe vesti za slabo vzgojo se pojavljajo psihotehnike za odpravljanje krivde. Psihiatri pa ostajajo v navidez nevtralni poziciji razumevanja vseh udeleženih v osebni zgodbi in hkrati nikogar.
Osebni razvoj je lahko zabaven, enostaven in osrečujoč. Argyle meni, da treningi za pozitivno mišljenje in vnašanje tega v naše življenje, omogočajo podaljševanje občutka sreče. Paziti je treba, da ne pridemo v nasprotje s pričakovanji. Pričakovanja so derivat želja, ki rade razočarajo. Zato je tudi želje treba obvladovati tako kot čustva.
Tudi pri osebnem razvoju bi lahko razlikovali faze delovanja od priprave, izvedbe do samo evalvacije. Če ni sistematičnega reda v tej rasti, ga ne moremo spremljati. Lahko pričakujemo preveč ali premalo. Šele sčasoma vemo, kakšen je učinek zunanjih sprememb na nas. Smo v sokratskem položaju vem, da nič ne vem. včasih se nam zdi, da smo napravili velik napredek, drugič spet da je ničev ali da beležimo nazadovanje. Pričakujemo, da smo izsiljevanje na cesti že odpravili, a se zopet pojavi, da se z drugim že razumemo, a potem vidimo, da se ne. Iz nižav se je treba zopet in zopet dvigati navzgor. Vadimo uravnoteženje nasprotij. Videti je, da je osebni razvoj igra z različnimi izidi (minus, nič, pozitivna vsota). Nismo samo mi tisti, ki vplivamo nase, a smo gotovo tisti, ki to osmislimo, snujemo vedno širšo bazo razumevanja osebnih pojavov. S tem ko uporabljamo nove postopke, postajamo tolerantnejši (razumevanje s strani drugega). Interaktivna komunikacija pri tem še ni dovolj izkoriščena.
Opombe
Literatura
- Brečko, D. (1998). Kako se odrasli spreminjamo. Radovljica, Didakta. - Day, L. (1997). Praktična intuicija. Kako ovladati intuitivnom moći i postići da ona radi za vas. Zagreb, Barka. - Goleman, D. (1998). Čustvena inteligenca. Ljubljana, Mladinska knjiga. - Gossen, D. & Anderson, J. (1996). Ustvarimo razmere za dobro šolo! Radovljica, Regionalni center.- Leboeuf, M. (1977). Creative thinking. How to generate ideas and turn them into successful reality. Piatkus. - Maltz, M. (1999). Psihokibernetika. Ljubljana, Amalietti. - Maslow, A. (1954). Motivation and Personality. New York, Harper & Brother. - Mesiti, P. (2003). Povežite se z ljudmi. Načela, praksa in portret voditeljstva v 21. stoletju. Ljubljana, Amalietti. - Mrmak, I. (1980). Samovzgoja. Ljubljana, Zavod za šolstvo.- Naparstek Belleruth (1998): Šesti čut. Razvoj intuicije in duhovnih sposobnosti. Ljubljana, DZS. - Ozvald, K. (1923). Smernice novega življenja.- Peale, N. (1992). Moč pozitivnega mišljenja. Celje, MD. - Petrovič, N. (2001). Tri rdeče niti. Maribor, Spiritus. - Robbins, A. (2000). Prebudite velikana v sebi. Kako prevzeti nadzor nad svojo duševno, čustveno, telesno in finančno usodo. Lisac.d.o.o. - Savater, F. (1998). Etika za Amadorja. Ljubljana, CZ. - Siegert, W. (1996). Cilji – kažipoti do uspeha. od temeljnih podjetniških ciljev do dnevnih delovnih ciljev. Praktični priročnik z navodili za delo. Beltinci, VBU. - Walters, D. (1990). Vzgoja za življenje. Celje, Mohorjeva družba.- Watzlawick, P. (2000). Menschliche Komunikation, Formen, Stoerungen, Paradoxen. Bern, Hans Huber. - Weisbach, Ch. & Dachs, U. (1999). Razvijanje čustvene inteligence. Razmišljajmo s srcem. Ljubljana, DZS. - Wiliams, N. (2003). Unconditional success. Lowing the work we were born to do. London, Bantam Books.
|
© Zavod ENTRA; Vse pravice pridržane.