Vseživljenjsko učenje ljubezni

  Nazaj na pregled vsebine

4. Ljubezen kot dejavnik socialne (dez)integracije

Lahko bi govorili tradicionalno tudi o ljubezni do znanja in modrosti, ki so jo poznali že stari filozofi in modreci. Zaradi socialne dinamike se skladnosti s samim seboj in z zunanjim svetom vedno znova učimo in jo iščemo. V stabilni tradicionalni družbi je bila že dana v spoznanju in vedenju-modrosti o stalni strukturi sveta. Ljubezen kot dejavnik socialne integracije je bilo nekoč lažje zagovarjati kot danes. Tedaj je prevladovala religija, ki jo je povzdigovala na raven vseodrešujočnosti, danes pa trdimo, da ljubezen ni dovolj, ker jo pogojujemo s kontekstualnimi vrednotami in vrednostmi. Vendar to ni ista ljubezen kot v tradicionalni družbi. Tedaj je prevladovala ljubezen do Boga (agape), danes pa prevladuje vitalna - erotična ljubezen. Obe vrsti ljubezni sta povezovalni ali razdiralni dejavnik. Zaradi primata erotične ljubezni se razdre veliko zakonskih zvez, tako kot je bilo v imenu ljubezni do boga veliko verskih vojn. Vprašanje, zakaj je preveč pogojevanja ljubezni z materialno blaginjo, je vprašanje, zakaj ni več vere v ljubezen kot edini dejavnik socialnega vključevanja, integriranja ali socialne kohezivnosti. V tradicionalnih družbah so verjeli, da je kozmična ljubezen tudi dejavnik socialnega združevanja (npr. daoizem), medtem, ko je razdiralna sila v sovraštvu. Že tradicionalno je ljubezen dvoje v enem. Vendar so tudi v antiki vedeli, da ljubezen, ki ne vključuje spoznanja, zaslepljuje in pomeni celo bolezen.

Vrednotenje ljubezni je odvisno od kulturne sredine, v kateri se nahaja. Nekatere kulture vrednotijo ljubezen med moškim in žensko višje kot materialno blagostanje in lastnino, druge pa obratno. Družbene kaste, stanovi in sloji ljubezen omejujejo na do ločene socialne sredine in ji ne priznavajo univerzalnega po mena. Ljubezen smo v vedno bolj kompleksnem in nevarnem svetu reducirali na polnost (bežnega) trenutka, pozitivne misli, čutni užitek, zasebno intimo, idealni modus sobivanja.

V socialnem svetu je bistvena razlika med prepovedano in dovoljeno ljubeznijo. Prva nima podpore v okolju in zato zamre. Če se starša ne strinjata s poroko svojega otroka, ima ta težave v zakonu. Danes so spodbude kulturnega okolja dvoumne, ker po eni strani delujejo v smeri večje individualizacije po drugi pa v smeri večjega konformizma.  Vsak sam nosi odgovornost za posledice svojih odločitev.

V polpreteklem obdobju so kulturniki zagovarjali antropofilijo kot ljubezen do človeštva. Tako kot je svobodna ljubezen med moškim in žensko v meščanskem svetu kaj hitro naletela na patriarhalne meje, tako je tudi antropofilija naletela na nacionalistične ali katoliške zadržke.  Starec Zosima v Dostojevskijevih Bratih Karamazovih¹² imenuje dejavna ljubezen je le agape, ne pa eros, ker popolnega altruizma v svetu sebičnega gena in gensko spremenjene hrane ni. Če verjamemo le v brezpogojno ljubezen pristajamo le na etiko vsega dopustnega, na zastonjsko, brezmejno in dejavno ljubezen v stilu starca Zosime. Pri njej gre za človeštvo, ne pa za dve konkretni osebi, za homogenost ne pa še za heterogenost, za predajo in služenje, ne pa še za ustvarjalno prilagajanje.  

Veliki inkvizitor je podoben tudi Razkolnikovu iz Zločina in kazni do te mere, da mu ni žal smrti odvečnih ljudi (ne le ene starke) za ceno sreče človeštva. Hkrati pa kot on ne doživi katarze v božji ljubezni – agape niti v zemeljski ljubezni-eros, ker se je prvi odpovedal, druga pa je izven njegove misije velikega duhovnika. Inkvizitor ne doživi katarze v božji ljubezni – agape niti v zemeljski ljubezni-eros, ker se je prvi odpovedal, druga pa je izven njegove misije velikega duhovnika. Agape brez erosa je prav tako enostranska kot eros brez agape, kar pomeni ohranjanje znanega dualizma duha in telesa. Pri inkvizitorju gre po eni strani  za zlorabo religije za politične namene, ki jo poznamo v 20. stoletju in zlasti iz jugoslovanskih vojn. To je posledica psihologije množic, ki zamenjuje (oz. ne razločuje) trajno dobro in trenutno dobro.  Osvobajajoča resnica ni omejena le na Legendo o Velikem inkvizitorju, ampak na celoten roman Bratje Karamazovi in na življenjsko usodo Dostojevskija samega.  Tega, česar ni sposoben Veliki inkvizitor, je sposoben Zosima, ki v istem romanu razvija pred Aljošo idejo zastonjske, brezpogojne ljubezni do drugih. To ljubezen občutijo ljudje kot smrtna bitja, ki imajo pred očmi predvsem svobodo drugih.  Inkvizitorjeva askeza služi skrbi za druge zaradi spreminjanja volkov v ovce. Askeza je po Berdjajevu pozitivna ali negativna. Pozitivna služi katafatičnemu priznavanju Boga, negativna pa apofatičnemu zanikanju. Ker je za Inkvizitorja človekova narava slaba, je vera v dobro le fikcija. Iz tega sledi, da ima združevalno moč človeštva le zastonjska, dejavna, brezpogojna, nadinteresna ljubezen, ne pa agapefobična, ki vodi v zamenjavo ljubezni do Boga s pervertirano – sprevrnjeno antropofilijo in izdanim karitasom (ljubeznijo do bližnjega), kakršno izpričuje filistrski cezaropapist Veliki inkvizitor.   

Družba tekmovanja 'proizvaja' bistroumne, nore in topoumne. Slabo je, če oboji ostanejo 'duhovno slepi', ker  potem  prvi  znanje zlorabljajo, drugi ga pa nimajo. Bog je bogastvo ali uboštvo glede na značaj oz. kvaliteto vere in odnosov. Dialektika človekove moči in nemoči deluje obojestransko. Prevelika zunanja moč praviloma pomeni notranjo nemoč, medtem ko obratno zavedanje svoje omejene (ne)moči odpira perspektive, ker širi konsenzualno bazo komunikativnega sodelovanja. Dialektika odrešenja je tudi dialektika norosti in bolečine. Zahod na družba, ki ne obvladuje primarnih vzgibov ustvarjalne norosti, vero razume kot dobičkonosni nadomestek in drogo ter širi vero v nadomestne dobrine in vrednosti. 

To pomeni, da se tako dobro kot slabo dogaja po kvaliteti vere in odnosov. Zato številnim neuslišanim tožnikom v Jobovem stilu manjka spoznanje, da bi bilo bolje sprejeti v Kristusovem imenu to,  kar zavračajo v svojem sebičnem interesu. Mnogi bodo prepozno spregledali, da so dali življenje za materialne vrednosti, namesto za duhovne. Bolj ko posameznik živi za zaprtimi vrati preteklosti, manj je deležen igre (samo)kontrole v spletu različnih zakonitosti sveta.

Sodobna pogojevanja erotične ljubezni  so nadomestki za ovire, na katere so naleteli vitezi pri osvajanju dvorne poročene dame. Namesto nekdanjih skrivnostnih tabujev imamo danes racionalne samoomejitve. Paradoksalno je, da čim bolj postaja erotična ljubezen skoraj brez starostnih omejitev, tem bolj so pogojeni sadovi te ljubezni - otroci. Logična  posledica  je, da je otrok najmanj v najbolj razvitih državah. Slovenija je zaradi prislovičnega nevroticizma in slabe socialne kooperativnosti poseben primer srednje razvite države, ki se po zmanjšanem številu otrok uvršča med najbolj razvite.¹⁴ Socialne ljubezni ne predstavljajo le dvojice mati in otrok, mož in žena, bratje in sestre, ampak tudi vse tiste (sredotežne) silnice, ki povezujejo družinske člane med seboj kot tudi pripadnike družbenih skupnosti in  narodov. Vsak narod razume ljubezen na poseben, njemu lasten način. Španci drugače kot Francozi, Slovenci drugače kot Šiptarji. Težko je reči, čigava ljubezen je bolj produktivna, ker se produktivnost ne ocenjuje (samo) po številu otrok kot se tudi ne po pogostosti spolnega občevanja.  Več kot to dvoje je socialna integrativnost oz. sodelovalnost.

 Nazaj na pregled vsebine

4.1. Literarna analiza

Boj za vrednote bo v 21. stoletju čedalje hujši. Vendar po Jeseninu noro srce ne trepeči, če veš, da je skrivnost nepotešenega srca asimetrija z jaza z drugim, razbitih zrcal s trki teroristično-antiterorističnih civilizacij in v kaos razpadlim kozmosom, skrivnost potešenega pa je njuna simetrija, ko se obraz zrcali v obrazu, čas predhodnikov v času potomcev, civilizacija v civilizaciji in eno vesolje v drugem vesolju. Če pa dobi nepotešenost absolutno vrednost, srce otroka trepeta naprej v odraslem, ker ne ve, kaj naj še pretrpi. Vendar pa srce želi ohraniti njene čare, slast in slo po slavi zaradi razpetosti med hrepenenjem po svetlih zarjah prihodnosti in nostalgijo za izgubljenim rajem. Glad po vrednotah današnje mladine, iskanje vrednot in izgubljenega časa v degradiranem svetu izostruje dilemo simetrije (asociacije) ali asimetrije (disociacije). 

Današnje postemocionalno obdobje prinaša poleg ponavljanja starih vzorcev možnost obvladovanja čustev.¹⁵ Danes lahko obujamo renesanso, romantiko ali postmoderno eklektiko. Vendar ne gre le za socialne-kulturne valove obdobij (glej de Rougemont, 1999). Gre za diferenciacijo občutij ljubezni, ki se je obrnila v dediferenciacijo nerazlikovanje prave od umetne, navidezne ljubezni. Ljubezen je postala svojevrsten semiološki problem oglaševanja česarkoli že: od energetskega spodnjega perila, prek spolnih tehnik, novih obrazcev socialnega ponašanja  do sanjskih počitnic na Sejšelih. Težava je, da se nekateri ne morejo odpovedati morečih sanj.

Kako  obstati v svetu, ki sicer hoče ohranjati znosnost, a je komaj vreden svetovljanskega pompa in porodnih bolečin (Schopenhauer)? Otroci se že rodijo prezasičeni z informacijami in preobloženi z igračami kot da prišli na sejem ničevosti z neštetimi reklamami, ne da bi vedeli, katera jih nagovarja od znotraj. Vendar eno nasprotje prehaja v drugega in tako romantični pesnik vzklikne: O človek, povej, če krhko je vse in ničvredno, če si le prah in le (platonska-NB) senca, od kod ti vse misli brez mej (Leopardi). V budizmu govorimo o kozmični v krščanstvu pa o medosebni ljubezni. Konkretna osebna ljubezen eros je izvedena iz agape.

Ljubezen poudarjajo tržno usmerjeni mediji. Esmeralda je nasledila Golonovo Angeliko in njeno ljubezen s konca 60. let. Esmeraldizem kot medijsko kontrolirano nadaljevanje ljubezenske zgodbe je sentimentalni platonizem za ljudstvo. Morala zgodbe je, da te še vedno (premalo) ljubim, kljub temu, da je bilo časa za to (zastonjsko) dejavnost dovolj – čez sto nadaljevank.  Najslabše pa je, da ne gre več za individualno-enkratno ljubezen, ampak za prototipično. V španskih in mehiških nadaljevankah običajno ni sprave v ljubezni, ampak predvsem njen razpad zaradi nasprotij, po katerih ni mogoče osvajati istega srca s strani dveh partnerjev niti z istimi niti z različnimi sredstvi.

Literatura opisuje večinoma nesrečno ljubezen. Ta obstaja že od začetka evropskega literature (romana, drame, poezije) dalje. Kot Tristan in Izolda morata fizično umreti tudi Romeo in Julija. Tudi Scott Peck ne obravnava serije motivov, ki tečejo v eno ali drugo smer.

Shakespearjev Romeo ne napravi samomora zaradi preprečevanja staršev, saj se jim umakne iz dosega vplivov, ampak zaradi prepričanja, da ga Junija, ki pride k njemu prepozno, ne ljubi. Motiv je enak kot pri Tristanu. Tudi v tem romanu so notranje okoliščine pomembnejše kot zunanje. Zboli na smrt, ker je dezinformiran, da se Izolda plavolasa ne zavzema več zanj.  

Niti Tristan niti Romeo ne nadaljujeta odnosa z izvoljenkama, ker ne vesta, da Izolda oz. Julija še ljubita enega in drugega. Sporočilo obeh zgodb je enako. Če se odnos ne razvija po benigni spirali vzajemne sreče združitve, se razvija po maligni spirali vzajemne nesreče smrti. Realizacija ljubezni ne prenese predolgega odlašanja in tudi ne nesporazuma. 

Shemo strasti erosa razloži de Rougemont kot skriti thanatos, ker nas sledenje temu, kar še nismo bili privede do smrti. Literarna analiza pokaže, da ni bistveno, ali je ljubezen vzajemna, bistveno je, ali je srečna. Gre za razdvojenega človeka (lat. homo duplex), ki so ga že poznali manihejci, katari, trubadurji in romantiki.   

Meščanski ljubezenski roman je nadaljevanje trubadurske lirike v tem smislu, da z drugimi proznimi sredstvi opisuje idealno čaščenost poročenih žena z distance in njihovo zaničevanost s strani družbenega okolja, če se spustijo na raven ljubic. Tako je z Madame Bauvarijevo in z Ano Karenino.  V Sparksovem romanu Ljubezen v steklenici glavni junak tudi po ženini smrti ne more navezati plodnih stikov z novo zvezo, ker ga spomini preveč vežejo na ženo. Roman jasno pokaže, da  pogosto ne znamo prekiniti s preteklimi vzorci. Podobno je v romanu Čas nedolžnosti. Vzdržnost od nove zveze je lahko posledica (razdvojene) meščanske morale, otopelosti glavnega junaka, njegovi navajenosti na ustaljeni način življenja, njegovi premajhni iznajdljivosti ali pomanjkanju zdrave agresivnosti, konformizma, potlačitve prvotne strasti v imenu razuma, odvisnosti od družbenih okoliščin in govoric, od ugleda v družini, nerazlikovanja med avtentičnim in neavtentičnim stilom življenja, itd. Tudi v Feinbergovem romanu Iluzije mladosti je podobno. Erotična zveza se ne more meriti z zakonsko. V Nevarnih razmerjih je mračni zapeljivec Valmont še bolj kot trenutnih erotičnih spogledovanj odvisen od ljubezni do denarja preračunljive kontese, ki ga na koncu uniči. V tem romanu je anticipirana misel, da je kapital na zahodu podobno kot kolektivizem na vzhodu merilo erotike in da je na koncu moč, ki iz njega izhaja pomembnejša kot pa svobodna odločitev za nove zveze. O tem govori tudi film Mister Butterfly.

Iluzije ljubezni so pravzaprav roman o iluzijah enostranskih pričakovanj, da bo kateri od ljubimcev zaradi drugega opustil svoj (bolni) ponos. Martin ob velikodušni, razumevajoči in vseodpuščajoči ženi Silviji že drugič zapeljuje J.  izvoljenko svojega srca. Na  tisočerih srečanjih ji dokazuje, da jo ljubi, se ji opravičuje za morebitne nerodnosti, napake, zanemarjanja ali zamude toliko časa, dokler le-ta ne terja od njega poslednje odločitve, da naj se že nehati igrati skrivalnice z njo in da hoče javno pridobiti mesto njegove žene. V tistem trenutku postane nepopustljiv. Ni si hotel čim prej priznati, da sta njegova lastnina in židovska vera nedotakljivi, kar mu je že prej povedal njegov oče s sklepom, da je zanj najprimernejša njegova žena, ki ustreza prav tema dvema kriterijema, a ni vedel, kako globoko vanj je seglo to prepričanja. Eros torej ni primerljiv z agape.

Moški lahko nenehno ostane na distanci do ženske ne glede na to, da se je spremenila njegova služba, režim in čas mladosti že spremenil kot v filmu Butler. V romanu Čas nedolžnosti glavni junak ostane zvest ženi tudi po njeni smrti. Grofica, ki je bila prej poročena z neustreznim moškim, ki je ni razumel, ostane prosta, razvezana in bi ga tudi v pozni starosti lahko sprejela. Mož se odpove ljubezni do druge v imenu (neobčutene) ljubezni do žene. Ni jasno, zakaj je to storil, ali res ni nihče drug zmagal razen puritanskih načel, otopele rutine (navajenosti na zatajevanje čustev) vsakdanjega življenja ali pa je le z načeli svojega vedenja, kako je treba zmerno živeti, hotel poučiti grofico. 

Tolstojeva Ana Karenina nima obstanka ob nobenem moškem. Ti ji z ohlajeno ljubeznijo ne morejo nadomestiti kroničnega pomanjkanja ljubezni do same sebe. Ob Vronskem Ana bije poslednji izgubljeni boj ljubosumne trpinke. Kot bi brali pravljico o Sneguljčici. Ana ne more sprejeti, da je katera druga ženska vredna večje ljubezni ljubimca kot ona sama kot tudi ne more sprejeti nikogar izmed moških, da bi jo kot princ iz sanj rešil iz temnega brezna njene duše. V tem ljubezenskem nesporazumu – konfliktu s seboj in krutim moškim svetom napravi samomor.

V romanu Svila (avtor- Barico, A. 1999) mladenka z Vzhoda zapelje v erotični sen moža Helene Harveja Joncourta. V eni noči ga nauči več erotičnih veščin kot jih je kdaj koli doživel pri svoji ženi. Sicer sta potem zakonca še tri tedne neoporečno srečna na potovanju po Evropi, ne da bi se njemu bilo treba za kakršenkoli skok čez plot opravičevati in videti je, da mu ona tudi nima kaj odpustiti. Videti je, da je erotično zapeljevanje za eno noč le sestavni del izpolnitve poslovne pogodbe, ki ni nikomur v spotiko. Toda žena Helene napiše možu pismo kot da bi bila ona ta vzhodnjaška mladenka, sama pa zboli in umre. Iz tega je razvidno, da je žena za moževo avanturo izvedela. Ko Harve po njeni smrti zve, da je prav žena napisala pismo, ostane brez besed, a ženo preživi zdrav za 23 let kot mož z obrzdanimi čustvi. On sam natanko ve, kako je treba živeti življenje. Kaj je kdo izmed literarno opisanih zakoncev spoznal, ne vemo, lahko pa ugibamo. Ali je bila erotična seansa, sicer sredstvo dozorevanja za Harveja, virus ljubosumja za ženo, ljubosumja, ki si ga celo sama ni upala priznati in zato tudi ni terjala kesanja ali pa vsaj spremenjene moralne drže moža? Z več literarnih virov spoznamo, da so različna erotična doživetja sicer združljiva, vendar pa niso nujno tudi etično opravičena. 

Bistveno je, kako si svet predstavljamo in razlagamo in ne, kakšen je, zato se vprašujmo dalje po romanu Svila. V ženinem pismu mož Harvey sprevidi, da se žena izenači z ljubico, s čimer mu hoče povedati, da ona ni nič manj dragocena. V očeh današnjih moških zakonolomcev ljubica in žena nikakor nista izenačeni in to zato ne, ker kot Tristani primerjajo dobre strani Izolde plavolase, ki jo srečajo kasneje s slabimi stranmi Izolde beloroke. Zakonski mož se ujame v samoprevari, ko ugotovi, da je nebeška Izolda prav tako zemeljska kot je bila prva žena Izolda beloroka (če govorimo v duhu junakinj iz Tristana in Izolde). Umetnost ujemanja je umetnost privlačnosti želje. Morda zbližuje šele kontrast daljave in si dva, ki sta si blizu ne znata ustvariti tega kontrasta. Ali si je žena prisvojila doživetje ljubice, tako da tudi zanjo ni bilo več pomembno trajanje, tako kot ni bilo za njenega moža in njegovo enkratno ljubico po doživetem vrhuncu? Harve morda ni vedel, da vsaka podzavestno želi biti erotična ljubica, da se je žena tako briljantno vživela vanjo, kot bi jo sama odigrala. Očitno moški ne more biti z vsako enako srečen in sproščen, da bi mu bilo vseeno, s katero je. Dolgčas v zakonu poraja željo po preizkušanju drugod. Ti preizkusi pa se večinoma ne obnesejo za dolgo. Tudi nove zveze razpadejo kot tu ali v Ani Karenini pri tistih, ki ne znajo gojiti ljubezenskega odnosa.    

Zaprta vrata (Satrova istoimenska drama) pomenijo nesposobnost ljubezni. Čim bolj prevladujejo vredno te imeti nad vrednotami biti, tem bolj potrebujemo zunanje varnostne organe in obratno. Nesposobnost za ljubezen izhaja iz šibke socialnosti, neprilagodljivosti, privzgojene nemoči, strahu pred zavrnitvijo in drugih strahov (Caddy, E. & Plats, D., E. 1996). Ljubezenska zadržanost mu ne dovoli, da bi imel uspešno ljubezensko življenje, to ga dela nezaupljivega in preplašenega pred njo.  Razdvojenost med željo in nemočjo, da bi jo zadovoljil, je tragična.

Erotofobičnost so izkazovali na sublimno sublimiran način mnogi tuji in naši  pesniki in pisatelji. Ivan Cankar je izrazit primer za to. Prešeren je erotofobičnost izpovedal v sonetu, ki je posvečen Primicovi Juliji, Tavčar v Cvetju v jeseni, v katerem Meta simptomatično umre zaradi prešibkega srca, ki ne prenese sreče izpolnitve želje. Nauk teh zgodb je, da nam je ljubezen v pogubo, če nimamo poguma zanjo.

Košiček (2001) meni, da se je Cankar bal ljubezni. Bil je nesrečen in odtujen od ljudi. Slabše se je odpiral, slabše je zaupal. Cankar je sicer videl rožo čudotvorno, a je le sanjal o ljubezni. Hrepenenje je ostalo, božji plamen šel je skozi noč. Cankarjevi erotofobi so zelo občutljive osebnosti, niso kos življenjskim težavam. Ljubezni iščejo v nebeških višavah, a ničesar ne storijo, da bi jo dosegli, celo priložnosti se izogibajo, da bi jo doživeli. Za živo žensko imajo le spolni nagon. Cankar si tudi ne zaupa, da se bodo njegova čustva razvila v popolno ljubezen do vsaj ene od deklet. Vse življenje se je počutil samega. Celo Napoleon  je o ljubezni menil, da je beg edina zmaga, kar kaže na njegovo nezrelo držo.           

Kierkegaard (2003) se je veliko ukvarjal z vprašanjem odnosa med romantično in zakonsko zvezo. Sam je po enem letu razdrl zaroko z Regino Olsen zaradi “skrite grbe”, ki je metafora za  skrite hibe, pomanjkljivosti, nedoraslosti ali predstave zakonskega dolgčasa. Pri Kierkegaardu le ljubezen do Boga ne vara. Regina je zanj plodna izguba, saj ji je posvetil svoje delo, ne pa samega sebe. Ni hotel sprejeti odgovornosti za obojno nesrečo v zakonu, ki bi bil sicer etično dejanje, a kot teologu mu je več štelo religiozno. Napisal je Dnevnik zapeljivca, v katerem opisuje romantično ljubezen med Johannom in Kordelijo po motivih Apulejevega Erosa in psihe. Če se poročiš ali ne poročiš se kesaš in obžaluješ. Menil je, da je zakonska ljubezen šola značaja. Po strukturi je čutna in duhovna, nujna in svobodna. Ljubezen zanj ni nevračana, ampak je nesrečna, ker gre za nepresežno lastnost nepotešenega srca. V tej točki se razhaja s Heglom, ki ga idejno zavrača, in se uvršča med romantike (Prešeren, Leopardi, Jesenin, itd). Tudi Kierkagaard je primer erotofoba. Zanimiva pa je njegova shema razvoja življenja od estetske do etične in religiozne ravni.

V Proustovem romanu Iskanje izgubljenega časa imamo veliko površnih, bežnih heteroseksualnih ljubimkanj in homoseksualnih ter lezbijskih zvez na začetni estetski (gr. aisthesis - užitek) ravni. Svannov patriarhalni zakon je prikazan kot dolgočasen in duhamoren Svannov poskus, da bi več kot pol življenja ljubil žensko, ki ni njegov tip. Z njo zapravlja čas, kar ga navsezadnje uniči. Ob Proustu se lahko vprašamo, katere vrste časa poznamo. Ali obstaja razen časa zabav in čutnih užitkov še kak drug pomembnejši čas, ki pa je junakom romana prikrit? Ali se da našo časovno stezo preurediti in na ta način rekonstruirati smisel. Ali nam ni potrebno iskati tudi pridobljeni čas?       

Literarne zgodbe nas prepričujejo, da je zelo pomembno je znati spreminjati zorne kote pogledov na ljubezen.  Goethejev roman Trpljenje mladega Wertherja je takšen izrazit primer. Werther se zaljubi v Charlotte, ki je obljubljena Albertu, ki je postal njen mož. Tako Wertherjevi obiski pri Charlotti niso bili več zaželeni. Iz toka nesrečne zaljubljenosti ne zna izstopiti, ampak nadaljuje z neuspešno potrošnjo energije iz preobilja strasti, ki ga privede do samomora. Zaljubljenost ga dela napetega, ga ugonablja, spravlja v obup. Werther se je obsodil na zaljubljenega blodnika – (Ahasfer ali tudi večni Holandec). Identificira se z vsakim izgubljenim zaljubljencem. Svet mu postane tuj, sovražen. Po verigi ekvivalenc (Barthesov izraz) so tudi nekateri bralci tega romana napravili samomor. Kako pride do za- ali o-čaranosti (gr. charis – čudovit, očarljiv). Po Barthesu (Barthes, 2002) zaradi posebnih figur (gr. schema – gib telesa). Figura je zaljubljenec na delu. A dnu figure je 'besedna halucinacija' (Freud, Lacan), ki se porajajo naključno v naših predstavah. Nič se ne uredi, a vseeno traja. Kdor ljubi, je zelo ekskluziven. Nevarno pa je, da postane odtujen, depersonaliziran. Dvojna vez – zaprt izhod, drugi oz. svet mi dolguje to, kar rabim (Wagner).     

Skrita napaka zaljubljenosti je, da se lotimo projekta, ki je večji kot smo mi sami. Za realno podobo se pojavi božanska, ki terja od nas previsok davek. Postanemo nori oz. zmedeni, pričakujemo preveč, navadno postanemo (skrito) ljubosumni, obupani, utrujeni zaradi izgub iz prekipevanja in vznesenosti nad lepoto in nazadnje bolni zaradi neznosnosti. Kot je ugotovil Goethe nas demoni izganjajo iz raja. Danes že poznamo odgovor na Goethejevo  vprašanje, kako je možno izganjati demona in se rešiti iz ujetosti amorjeve ječe.

Nobena vrsta ljubezni ni obvarovana pred zapravljanjem časa in sama po sebi še ne pomeni njegovega ohranjanja ali večnosti. Čeprav so v nekaterih romanih lezbijske ljubezni bolj emancipirane in feministično ustreznejše kot so heteroseksualno patriarhalne, pa tudi te niso izven čustvene kontrarnosti, kar pomeni, da kot izrazito platonske ali seksualne vključujejo razočaranja.

 Nazaj na pregled vsebine

5. Romantika ali obvladano čustvo zakonske ljubezni

Zaljubljenost so opredelili stari Grki kot božansko norost¹⁶, ki pomaga pri spoznanju samega sebe, stiku s svojim duhom, manjši kritičnosti, potrebi po spremembi svojih navad. ker smo presenečeni zaradi ranljivosti se umaknemo. Zanj je treba priznati oboje ranljivost in osebno moč. Ko se znajdemo v spletu norosti in bolečine, se umaknemo. 

Pravzaprav Barthes prek analize figur v diskurzu potrjuje de Rougemontovo tezo, da strastna ljubezen vodi stran od življenja osebnosti posameznika. Izjave zaljubljencev kažejo na mehanizme, ki ohranjajo potek zaljubljenosti znotraj tradicionalnih shem obračanja strasti zoper sebe. Cilj je ljubiti bližnjega kakor samega sebe, to pa pomeni, da se oseba zvestoba ne razlikuje od zvestobe do bližnjega. Vprašanje je le, ali je bližnji zamenljiv. Eros je suženj smrti, ker skuša dvigniti življenje nad končnost in si obenem prisvajati nekaj, kar ima samostojno eksistenco. Ne bi smeli oboževati nekaj minljivega.  Ne moremo biti brez strasti, a tudi ne le z njimi. Ko ne diviniziramo (idealiziramo, projiciramo, spreminjamo v sredstvo), izgubi želja absolutno moč.

Novejše raziskave kažejo, da je evforija zaljubljencev kot dopaminsko-serotoninskih odvisnikov primerljiva z odvisniki ali zasvojenci¹⁷ od kokaina ali heroina. Ni vsak moški don Juan, nobenemu pa ni tuja misel o ljubezni kot osvajanju in seksu kot triumfu. Do užitka včasih vodi dolga pot od poželenja, strasti, ljubosumja, zavračanja in maščevanja. Romantična ljubezen je tudi mitična, arhetipska, projektivna, iluzorična, božansko nora, strastna in prikrivanje nihilizma s hrepenenjem po neskončnim.Grški mit vsebuje potencialno popolnost moškega in ženske, yina in yanga, kar spominja na androgino božanstvo. Če se objekt ljubezni noče vedno vesti arhetipsko, je treba prilagoditi komunikacijo razumevanju partnerja.

V zaljubljenosti gre za nezavedno izbiro. T. Akvinski že vsak dej volje štel za ljubezen. Vsak hotenjski vzgib je izpeljan iz ljubezni kot osnovne vrednote. Korenine romantične ljubezni do drugega so v starševski ljubezni do nas. Znati je treba prevzeti projekcije na drugega nazaj vase, se ob tem spoznavati in razvijati.

Kingma (1997) razlikuje srce ljubezni, ki je blaženi spomin, da smo bili nekoč vsi eno in ljubeznijo srca, ki pomeni težnjo dveh po združitvi. Druga stran ljubezni ni sovraštvo, ampak je brezbrižnost. V vsakem sovraštvu je nekaj ljubezni in obratno, zato kaj lahko preidejo ljubezenske zgodbe v kriminalne. Osamljenost je izraz potrebe po ljubezni, zavrnitev je izraz razočarane ljubezni, strah se boji izgube ljubezni. Po Wilksovi žalost objokuje izgubo ljubezni, jeza nastaja zato, ker je nikjer ne more najti, napadalnost jo poskuša ujeti, ponos ne pusti premagati obrambne zidove ega, upanje hrepeni po njej, tesnoba pa je zaskrbljena, ker je ljubezen protislovna ali odsotna (Wilks, 2001; 186). Kot vidimo je precej pasti za razvoj ljubezni že v nas, nekaj pa jih je tudi v kulturi. Zaradi nevarnosti potencialnih izgub, ki jih prinaša, kaj lahko brez nadaljnjega učenja iz izkušenj izgubimo njo samo. S potrebo po popolni varnosti se sploh izključuje. Ali se bo ljubezen razvila, je odvisno od naše čustvene kompetence. Bistvo čustvene kompetence (inteligence, pismenosti) je razvijanje čustvene samostojnosti, optimizma, srčnosti, pravičnosti z učenjem 'varnega' plavanja v nemirnih tokovih reke življenja. Clarksonova (Clarkson, 1996) pokaže, kako je možno prehajati iz nekompetentnosti k nezavedni kompetenci. Zanimivo je, da se ljudje glede tega precej motimo in da pogosto za površinsko kompetentnostjo skriva občutek nekompetentnosti.  Morda je zato toliko zakonolomov in nesrečnih romantičnih ljubezni.

Ljubezen naj bi se razvijala v fazah celostnega stika, raziskovanja novega in vizije razvoja odnosa, vrednotenja, intime in zaveze. Večina pri prehodu v fazo pomiritve i zacelitve ran odpove, obupa. Raje odide iz situacije, kot da bi spremenila svoje strategije in izpopolnil jezik ljubezni. 

Romantična ljubezen je ljubezen na distanci, ker dobiva duševno hrano od nedostopnega bitja.

Absolutizira pomen emocij ne glede na zunanje okoliščine. Pomeni čakanje na trenutek srečanja, ki pride nekoč v prihodnosti ali pa sploh ne kot v trubadurski liriki. Na ta način odloženi trenutek užitka postane askeza. Strastna ljubezen je hedonska volja do užitka, vzdrževana pa asketska. Prva je instinktivna, druga pa zavestna, prva nas vodi, drugo pa mi vodimo. Za zakon je boljša druga ljubezen. Zakonca  lahko  obnavljata  medsebojno zaupanje. Zakonska zveza ni  le zaradi  forme, ampak tudi vsebine smisla družine. V ljubezni prevzemamo odgovornost in skrb za drugega. Tega pa ne razvijajo tisti, ki nesposobnost za  pristno spolno ljubezen nadomeščajo s slo po materialnih dobrinah.

Ne zavedamo se, da drugega ljubimo tako kot sebe, sebe pa tako kot so nas starši. Zato pogosto ljubezen do sebe ne deluje tako kot bi želeli, ker se ranjeni del duše ne odziva na ljubezen, ki prihaja od znotraj in ker stari možgani pričakujejo odrešitve od zunaj. Stari možgani zaostajajo, sami zase pa ne poskrbimo, da bi začeli misliti s človeškimi možgani. Platoniki so nam pozabili povedati, da ljubezen sama po sebi ni eno, ker ostane potem le v nebesih, ampak je dvoje na zemlji, kar pomeni, da je treba znati blažiti njene rane in hkrati uresničevati pomemben del sebe. Po eni strani je sad premajhnega odzivanja, po drugi pa premajhnega dajanja. 

Ljubezen je rezultat notranje in zunanje resonance (lat. per-sonare – re-sonare), kar pomeni gibalo notranjega in zunanjega vesolje in verovanje, da oba delujeta skladno. Zato se zdi, da smo po tem, kar smo veliko mogočnejši od tega, po čemerkoli ali komurkoli smo hrepeneli. Že sedaj smo sami vse. Holdenova (Holden, 2002) oblikuje ljubezen na navdihu, prežemanju (angl. surrending) in teku (flow). Obvladujemo jo z duševnim mirom. Brez ljubezni živimo licemerno, ravnodušno ali celo drug drugega zanikamo (Maturana, Warela).  Zato je treba delati na notranji preobrazbi, da vzljubiš še to, kar nekoč nisi in se od sebe osredotočaš na druge, da rastejo. Ostareli zakonci se še vedno ljubijo a ne iz sočutja in zaščitništva. To presega osebni odnos, ker takšna ljubezen ni le osebna, ampak je tudi nadinteresna. Čustvo se ustvarja tudi z odločitvijo, besedo, mislijo in dejanjem, ki ti ga drugi vrača, zato se lahko odločimo za razvoj drugačne ljubezni.

Ljubezen kot komercialna ponudba vključuje podrto razmerje med privatnim in javnim. Zaljubljenost je lahko prava želja, če izhaja iz povezanosti z vsem, ne pa (le) iz zasvojenosti. Vse ljubezni izhajajo iz sebstva in služijo samoaktualizaciji. Da bi bili to, kar smo, bi morali znati sprejemati tudi negativno (to, kar ti ni všeč).

Večina ne razume protislovij zaljubljenosti, ki so opisana zlasti v Platonovem dialogu Simposion. Šele z razvijanjem  ljubezenske kompetence kot sposobnosti izražanja božanskega sebstva in jaza smo sposobni sinteze nebes in zemlje, ki sicer ostaja zmedena. Če je ljubezen le odločitev, potem je ni več na nebu, ampak je le še na zemlji, kar pa je premalo za sintezo protislovij.

Če ljubezen ne teče v medsebojni izmenjavi energij, postane invertirana, posesivna. Fantazijske predstave o ljubezni še niso ljubezen sama. Če ljubimo s srcem, srce odpravi vsa nasprotja. Srce ve, kdaj več, kdaj manj, kdaj pa naj se nič ne preda. inspiracija je kreativni impulz, ki izhaja iz predznanja in nas sili h kreativnosti. Ljubezen je kaj lahko sredstvo izsiljevanja, če ne najdemo v njej ravnotežja sil. Prav to odloča, ali je ljubezen obvladano čustvo.

Partnerja izberemo po temeljitem premisleku, tako da upoštevamo vse razsežnosti človeškega bitja, ne le fizično privlačnost, ampak tudi dostopnost za razumske razloge (dostopnost za strokovne diskusije) in za duhovni namen ne glede na to ali je to religiozen ali nereligiozen.  Ker pa ljudje radi gledamo v eno stran svoje lune, ne poslušamo svojega sebstva, se prehitro žrtvujemo za nek videz ali zasvojenost. Čim manj razsežnosti sebe in drugega upoštevamo, tem hitreje to dvoje zamenjuješ in tem večja je verjetnost zgrešitve sebstva-tega, kar si. V avtokratskem okviru dominacije in podrejanja se starševska in zakonska ljubezen, ki rabi svoboden  prostor, ne more razviti kot tudi ne tam, kjer je najpomembnejša varnost. 

V zakonski ljubezni se izkazujejo vse enotnosti in izključevanja nasprotij med moškim in žensko. To ne pomeni, da smo moški iz Marsa, ženske pa iz Venere (Gray), ampak pomeni težavno pot usklajevanja.  Hendrix (1999) meni, da se v  zakonu se nadaljujejo problemi, ki so se začeli že v našem zgodnjem otroštvu, če ne spoznamo in razgradimo obrambne mehanizme.¹⁷ Zato izberemo partnerja, ki je podoben našim staršem kot lastno zanikanje.  Nepozornosti, ki smo jih deležni v otroštvu, zadajamo partnerju. Rane odpiramo in projiciramo, namesto, da bi jih celili. Nekateri ostanejo zapleteni v boj za osebno premoč. Razum pride v službo negativnih emocij, ki jih le redkokdaj razgradi. Za stare možgane je tisti, ki skrbi za našo varnost, zaželen. V zakonu je možno obnavljanje romantike, h kateri spadajo presenečenja. Partnerja ponavljajoče kritiziramo zaradi neizpolnjenih želja¹⁸  iz otroštva. Stili vzgoje otrok kot so avtokratski, anarhistični in demokratski so tako ali drugače povezan s tem, kakršno vzgojo smo si pridobili.

Zakonska zveza iz ugodja zahaja v težave, zakonska zveza iz individuacije kot oblikovanje individualnih lastnosti, ki se opira na sebstvo in odreševanja ima pa v očeh teologov perspektive. Vsak si sam išče soteriološko - odrešenjsko pot, po kateri je zakonska zveza več kot ugodje in zaščita pred stresi in skrbmi.

Zakon je srečen zaradi individuacije vsakega partnerja. Individuacijo opisujejo že pravljice in miti jo opisujejo. Ne moremo je doseči brez spopada z destruktivnimi silami. Zaradi naše enakosti in različnosti  je treba upoštevati določena pravila in norme. Nekaterim je res že zaradi srečnega otroštva laže ustvarjati srečen zakon in družino, vendar pa se tudi ti morajo česa naučiti, kaj šele drugi, ki tega niso imeli. 

Težko je torej priti do najširšega razumevanja ljubezni, z vidika katerega bi bili videti dosedanji spori kot malenkosti. Tisto, kar med partnerjema nastane kot skupno in ju povezuje, še ni nujno tisto, kar naj bi bilo optimalno za vsakega od njiju. Manjkajočega se morata  zavedati, opredeliti in se za to zavzemati, da lahko še rasteta. Medtem nastaja prilagajanje naših kriterijev partnerjevim in obratno po načelu fleksibilnosti, sicer ostanejo spori nerešeni.

Zakonska ljubezen se razlikuje od muhaste Kupidove, ki gori intenzivno, zato pa zlahka hitro ugasne. Zakonska ljubezen gori manj, zato pa dlje. Mnenja o tem, ali se da zakonsko ljubezen vzdrževati kljub krizi so deljena. Košiček meni, da se božanska igra, ki enkrat ugasne, ne prižge več. Tragedije maminih sinčkov so v tem, da ne najdejo poti do zrele ljubezni, ker je pogosto tudi ne iščejo, ampak jo skušajo kompenzirati v kakšni zasvojenosti kot sta deloholizem in alkoholizem.

Verhaeghe (2002) je prepričan, da bodo v prihodnosti partnerji še hoteli obdržati trajno ljubezen, a je ne bodo mogli. Tisto, ki jo bodo, bodo v manjšini. Chapman (2002) meni, da se da zakonsko ljubezen izboljševati, če oba upoštevata pravila, ki jih prej nista in govorita vseh pet jezikov ljubezni. Partner naj bi vsaj poskušal govoriti jezik drugega partnerja, če je njegov dominantni jezik drugačen.

Ponekod oba zakonca rabita za osebno rast isto (doživeto-podoživeto) izvenzakonsko  izkušnjo erotične noči z ravno nasprotujočima učinkoma delovanja nanju zdravo-bolno. Ne vemo, ali je bila za obe ženski sreča svilarja Harveja izkušnja tako dragocena, da sta se mu ena za drugo umaknili, postali epizodni in mu omogočili pozabo morebitnih neprijetnosti in težav z njima z varne razdalje od razmerij z eno ali drugo. Moški, ki se ravna po absolutiziranih romantičnih predstavah ostane sam. Načelno je vseeno ali začnemo oblikovati (zakonsko) ljubezen od duha k čutom – od zgoraj navzdol ali od čutov k duhu od spodaj navzgor k duhu. V nadaljevanju bomo pokazali duhovne napotke za pridobitev občutka izpolnjenosti v ljubezni.  

Zastrašuje nas naš notranji kritik. Vprašanje je, kako zaustaviti napade notranjega kritika, da presežemo negativnosti in bojazni, da bi nas ne obsojali zaradi negativnih nagnenj. To vprašanje je podobno vprašanju po odpravljanju projekcije kritike sebe v druge in strahu pred zavrnitvijo, ki jih težko sprejmemo. Od drugega rabimo in pričakujemo pozornost do sebe. Če je nimamo že kot otroci, protestiramo in se upiramo. Partnerja si odpravljata otroške travme, če sta za to dovolj vešča. Širita prostor razumevanja, ko si lahko vse povesta. Že pri Nietzscheju se resnica začenja v dvoje. Partnerja ne običajno vesta, kako se je možno pogovarjati o občutljivih temah in vsebinah.

Če ni mogoče najti modela za reševanje konfliktov v enem zakonu, ga je treba iskati v drugem. Prizadeta zakonca bi se morala po zgledu dobrih in srečnih zakoncev predstavljati in poskušati uresničevati drugačne vloge (metoda spodbujanja novega vedenja- angleška kratica NBG). Scott Peck pravi, da bi z voljo morali pospešiti korake v tisti smeri, ki se ji hočemo izogniti in zato zaostajamo. To imenuje nenehni boj z entropijo. 

De Rougemont pravi, da je “ljubiti iz strasti pravo nasprotje od živeti. Je siromašenje človeka, askeza brez onostranstva, je nezmožnost ljubiti navzočnost, ne da bi si jo zamišljali kot odsotnost, neskončni beg pred prisvojitvijo” (de Rougemont, 1999; 287). Zanj zveni izjava: Tebe sem izbral, da bi živela z mano in to je edini dokaz, da te ljubim realistično. Zaradi negotovosti se lahko odločamo na osnovi računanja, ki je le verjetno, a naj računa, kdor lahko. Edino možno zagoto-vilo v negotovem času je moč nepreklicne odločitve, pa naj se zgodi karkoli. Zvestoba je zoper današnje vrednote, zoper spontanost in raznolikost izkušenj. Zanika najvišje kvalitete, srečo in sanje, ker je zaveza starim obljubam in vendar gradi osebnost. Ni ne junaška, ne kljubovalna, ampak je le potrpežljivo vdana (de Rougemont, 1999; 310). Spomnimo se, da popolna ljubezen vsebuje vse elemente, ki jih zgolj prazna oz. vdana in romantična-strastna ljubezen nimata.        

Vzeti življenje drugega tako kot svoje. Intelektualna ljubezen se blamira pred ljubeznijo srca in ta pred božjo, popolno ljubeznijo. Izbira je stava, da bo izvedba uspela. Naša odločitev za zvestobo se po de Rougemontu ne podreja sanjam, ne največjemu število kvalitet in ne najvišji sreči. To je trezna norost in absurd. Tisti, ki postavljajo ljubezen v dejanje, jo postavljajo v odločitev. Eros živi iz pogube, agape pa iz življenja. Strast dopušča le ali predvsem posesivno ljubezen. Idealizacija objekta želje je vodila k Dantejevi Beatrice, Petrarcovi Lauri, Don Kichotovi Dulcineji, Prešernovi Juliji. Poganska ljubezen je divja.  

De Rougemont pravi, da je “ljubiti iz strasti pravo nasprotje od živeti. Je siromašenje človeka, askeza brez onostranstva, je nezmožnost ljubiti navzočnost, ne da bi si jo zamišljali kot odsotnost, neskončni beg pred prisvojitvijo” (de Rougemont, 1999; 287). Zanj  je izjava: “Tebe sem izbral, da bi živela z mano in to je edini dokaz, da te ljubim”, realna.  Pri Kierkegaardu le ljubezen do Boga ne vara. Zanj je bila izguba Regine plodna. Njej je posvetil svoje delo, ne pa  samega sebe. Ni  hotel sprejeti odgovornosti za obojno nesrečo v zakonu, ki bi bil sicer etično dejanje, a kot teologu mu je več štelo religiozno. Računanje daje le verjetni rezultat. Naj računa, kdor lahko. Edino možno zagotovilo za trajnost je moč nepreklicne odločitve – pa naj se zgodi karkoli.

Zvestoba je zoper današnje vrednote, zoper spontanost in raznolikost izkušenj. Zanika najvišje kvalitete, srečo in sanje, ker je zaveza starim obljubam in vendar gradi osebnost. Ni ne junaška, ne kljubovalna, ampak je le potrpežljivo vdana (de Rougemont, 1999; 310).  Zvestoba se danes poudarja manj kot zaupanje vase. Zvestoba se meri po premagovanju ovir, kar je znak trdnosti zakonskega odnosa. Čedalje bolj je jasno, da samo ta ne zadostuje za njegovo ohranitev brez drugih skupnih vrednot.   

 Nazaj na pregled vsebine

6. Sugestije za razvijanje ljubezni

Scott Peck (1998) opozarja na tri izvirne grehe kot so nevednost, lenoba in strah. Če hočemo, da bomo s pridom izkoriščali moč pozitivnega mišljenja, se moramo obrniti vase in introvertirano ugotavljati strukturne funkcije našega notranjega kozmosa, ki ga nekateri vidijo kot urejeno holografsko celoto, drugi pa šele kot neurejen kaos in se ne ustrašiti dela na sebi za optimalno funkcioniranje. Odkritje vpliva pozitivnih misli se zdi nekaterim prav tako pomembno kot odkritje, po katerem drgnenje lesa ob les povzroči ogenj. 

Ljubezen je pozitivna naravnanost (intencionalnost, pozornost, čuječnost ali budnost). Kolikor je “pra-pojav ljubezni” povezan z upravljanjem s človeškimi viri (angl. human resource management) se ga je vsaj delno možno in smiselno metodično in sistematično učiti, kar  predpostavlja metodično in sistematično vpraševanje po odnosih. Ker smo ljubeča in ljubljena bitja (lat. homo amans),  se odločamo za ljubezen, ki vsebuje notranjo varnost  (svetišče) za  zaupanje, poštenost in odprtost, odprtost, svobodo,  delovanje, spremembo, brezpogojnost. Treba je stopiti   s senco/oviro v svetlobo zavedanja in se  odločiti,  kaj bomo napravili z njo - ali jo želimo odstraniti. Ljubezen ne more biti preraščanje bolečin in trpljenja, če ni učenja iz izkušenj. že grški dramatik Ajshil piše o “pathei mathos” – učenju prek trpljenja, kar Gadamer označuje kot zgodovinskost izkustva, ki je sicer odprto, vendar s ciljem, da naj bi se človek iz njega naučil uvida v meje človeškosti in neodpravljivosti meje z božanskim. Zdravljenje čustvenih ran poteka na več ravneh osebnosti. Na pot učenja ljubezni se je treba odpraviti po katerikoli poti samo da na njej vztrajamo, sicer nam ne bo ostalo drugega kot samopomilovanje. Treba je upoštevati voljo¹⁹ in predajanje. Pri nesrečni ljubezni se kaže posluževati mehanizmov kompenzacije in sublimacije - prenosa ljubezni na druge stvari ali ljudi, delo in kariero.

Jasno je, da se ljubezen ne razvija brez vaj (gr. askesis), samodiscipline, pozornosti oz. osredotočanja in drugih duhovnih tehnik.  Hendrix (1999; 205-234) podaja opise in navodila za naslednje vaje: vizija zakona, rane otroštva, oblikovanje imaga,²⁰ podoba partnerja, zrcaljenje, zapiranje izhodov, obnavljanje romantike, spisek presenečenj, preseganje lastnih odporov, obvladovanje lastnega jaza, vizualizacija ljubezni.

Brezpogojna ljubezen je predajanje, sprejemanje vsega dogajanja kot darilo. Vsebuje vero, da smo vsi eno in da nas kozmos (tudi bog ali sebstvo) podpira, ker je dovolj bogastva za vse.

Premično mejo med brezpogojno in pogojno ljubeznijo odkrivamo s pomočjo naših dveh sposobnosti predajanja in asertivnosti. Holdenova (Holden, 2002) piše daje navodila in vaje za prebuditev zavesti, ohranjanje duševnega miru, razširjanje srca in zdravljenje blokad.  

Po tradicionalnem prepričanju ideal terja žrtve. Iz tega modela izhajajo enostranske predstave ljubezni. Klasični primer za to je smrt Romea in Julije.  Toda odnos potrebuje selekcijo, če hoče biti celovit ali biblijsko – nekaj mora umreti, da drugo zaživi. Na ta način je ljubezen vpeta v umetnost življenja in smrti (lat. ars vivendi in ars moriendi). Ideal kalokagatije (lepega, resničnega in dobrega), ki ga poznamo že iz antike, lahko še danes štejemo za vir brezpogojne ljubezni.

Razvijanje ljubezenskega odnosa vodi k rezultatom kulture srca, ki so: večja dojemljivost, rahločutnost, čut odgovornosti zase in za druge, čut za skrivnost, vživljanje namesto konfrontacije, sodelovanje namesto upora, prošnja namesto zahteve, predlog namesto grožnje, nemoč namesto moči, sokratska nevednost namesto sodobne vednosti, ironija namesto zgražanja, potrpljenje namesto protesta, ljubeznivost namesto nestrpnosti, zmernost namesto nezmernosti, zaupanje namesto sumničenja, velikodušnost namesto ozkosti in trdote (na nič nismo vezani, kar nam je mogoče vzeti in kar nam nasprotnik noče vrniti). Vzdrževati motivacijo za ljubezen pomeni ohraniti dialog med jaz in ti ter skrbeti, da ta ne mine, se razprši in ne kolapsira vase. 

V ljubezni igra veliko vlogo intuicija, ki omogoča skrbeti zase. Težko se navadimo zaupati in ravnati po intuiciji, kar pomeni po najglobljih čustvih. Videti je, da to nikoli ne razočara, četudi se kdaj zmotimo. Z vizualizacijo usklajujemo moške in ženske energije v nas – yin in yang.

Sreča in ljubezen sta soodvisna pojava. Murphyjeva sugestija je: ljubim se, sem poln energije, mir in harmonija se pretakata v meni. Ta notranja trdnost me osvobaja za pozitivno, srečno in uspešno življenje. Dobro in varno se počutim. Sebe dvigam iz nesamostojnosti. Ljubezen me osvobaja za pozitivno, srečno in uspešno življenje. Z ljubeznijo spoznavam izvor svoje moči in negujem svoje telo kot tempelj. Z ljubeznijo spoznavam izvor svoje (nad)osebne moči, obravnavam svoje telo. Nauk te afirmacije je, da sreče ni brez ljubezni in občutka preplavljajoče energije (Klein, 2003).

Treba je začeti z zavedanjem, notranjo modrostjo po načelih miru, odpiranja srca, božanskim duhom odpuščanjem, duhovnim vztrajanjem. Bog je svetloba, je ljubezen. Ljubezen je nenehno iskanje ravnotežja med obema skrajnostima. Ljubezen gojimo z nenehnim dovajanjem ljubeče energije, pozornosti in sprejemanja vsega. Cenimo svojo globino, občutljivost, modrost in to, kar smo in še bomo. Danes je dilema tega ali drugega zakona, partnerstva, te vrste ali druge vrste ljubezni, odprta.

Ni vseeno, v katerem jeziku produkcije pomenov bi hoteli biti nagovorjeni in nagovarjati drugega. Obvladovanje jezika ljubezni lahko v celoti spremeni vedenje partnerja. Se da oblikovati občutek, da smo končno našli to, kar smo že dolgo iskali. Je to samoprevara? Ljubezen terja (samo)disciplino in potrebo po osebni rasti. Treba je najti tudi način, kako jo bomo izražali.

Po Chapmanu (Chapman, 2002) se učimo vseh pet jezikov od afirmacij - hvale, prošnje, prijaznost, posvečeni čas, sprejemanje daril, usluge in dotik (s spolnostjo). Odpuščanje je razumska odločitev, da smo milostni do prestopnika. Podarimo svojo prisotnost, pozornost in predanost drugemu. Vsakokrat si pokažimo ljubezen še drugače po drugi želji. Enkrat eden izpolni željo drugemu, potem obratno. Morda smo se v preteklosti napačno odločali. Zato si recimo: rad bi te ljubil v tvojem jeziku in ti izpolnil želje – tudi če sta na robu razveze. Ljubezen je skrivnost naše sreče. Ne gre za pretvarjanje, ampak za nekaj, kar partnerju koristi, čeprav ne neposredno nam. Prevzemimo iniciativo, da lahko več dajemo, ker le tako več prejemamo. Ljudem, ki so nas najbolj prizadeli, smo namreč  s stališča višjega jaza lahko najbolj hvaležni (Baćović Dolinšek, 2001). 

Strategija vodenja ljubezenskega odnosa je interakcijska, kar pomeni, da oba govorita jezik drug drugega, moški ženskega in ženska moškega. Z vsako osebo, stvarjo ali idejo se razširimo do skrajnih meja, dokler ne izstopimo iz nje in jo spremenimo v njeno nasprotje, kar pomeni, da izločiš iz sreče nesrečo in iz ljubezni sovraštvo do sebe. V tem, da pojav povečamo kot balon, je zakon nasprotnega učinka. Metoda pretiravanja je znana Gurdijevu in v transakcijski analizi. Jaz sem izvor svojih izkušenj in center svojega sveta in njihov diskreator. Že Konfucij je poznal to, kar je nedavno psihologija imenovala kot zavedanje projekcije, ki odkriva, kaj pri nas ni v redu.  

Pri  Frommu (Fromm, 1997) je osredotočenje - koncentracija prvi pogoj produktivne ljubezni. Vendar je zanimivo, da ne obravnava njene širitve do skrajnih meja, zato ne vidim, kako je pri njem možno preiti od ljubezni posameznika do ljubezni do človeštva (biofilija) in nazaj. Verjetno je to odvisno od stanja našega duha. Ljubezen je spoštovanje drugega, dopuščanje njegove volje. Gre za težnjo po lepoti, ustvarjanju v polnosti.

Welwood (1997)  zagovarja izkustvo sebe in drugega takšno, kot je, četudi je ambivalentno ali protislovno. Potlačitev nastane zaradi zakona akcije in reakcije. Ko skušamo zapreti neprijazna čustva, naletimo pri njih na odpor, in ta še bolj udarijo nazaj. Ker si predstavljamo drugega za tistega, ki nas ogroža, ga napravimo za sovražnika. To izhaja iz odpora do občutka nemoči. Dopustimo, da je nemoč samo naš občutek, ne pa dejanski poraz. Navzočnost v izkustvu pomeni zbranost in samozavest!  Odprtost do ljubezni in odpor do osebnostne rasti vznikata istočasno. Pogumno se soočimo z odporom. Eksisitencialno ali noogeno praznino v sebi čutimo zato, ker smo se odcepili od polnosti bivanja. Nikoli ne moremo izgubiti tega, kar ti resnično pripada, četudi to vržemo stran. Redkokdaj se vprašamo, kako daleč si zastavimo cilj ljubezni, da je ta še dosegljiva. Pogosto tudi ne vemo, da se nahaja ljubezen, dokler ni popolna, med uresničenim in še ne uresničenim odnosom in zato pred številnimi ovirami in dvomi omagujemo in odnehujemo. Za Welwooda je odnos zdrav, če dopušča prost pretok med plimo in oseko. Vsak odnos ima neizogibno svoj perihelij in apogej, četudi si s partnerjem skupaj ali ostaneta vsaksebi. V vsakem primeru je odnos učitelj, kako ohranjati skupnost v samoti in obratno.

Treba je spoznati, da je ljubezen bolj pomembna kot vse njene maske in obrambe. Da bi bilo teh čim manj, je treba razširiti območje varnosti s krepitvijo občutka medsebojne povezanosti in občutka, da je dobrin dovolj za vse in da smo za nekoga sprejemljivi prav takšni kot smo. Sicer bi morala partnerja varovati samoto drug drugega prav tako kot poskrbeti za vzajemni afekt.

Modrost ljubezni je v  dajanju in sprejemanju sebe in  drugih  kakršni  so (brez upiranja, pogojevanja, obsojanja). Odločitev za ljubezen vključuje notranjo varnost (svetišče) za  zaupanje, poštenost in odprtost, svobodo,  delovanje, spremembo, brezpogojnost. Stopiti  s senco/oviro v svetlobo zavedanja in se odločiti, kaj bomo napravili z njo - ali jo želimo odstraniti-stopiti v  neznano. Iz tega spoznanja izhaja afirmacija: vedno se varno odločam za ljubezen, pripravljen sem  tvegati zanjo. Pri tem podprimo to odločitev. Če bi bil pogumen, bi tvegal… kaj bi bilo najboljše, kaj najslabše?  Ponavljajmo si vprašanje, kaj lahko sedaj tvegam.  Zaupanje je odvisno od prepričanja, ali verjamemo v božji načrt ali v naključje. Bog je ljubezen v našem srcu. 

Ko življenju dopustimo, da steče skozi nas, smo v ženskem principu. Novo življenje sprejemamo le tedaj, če izžarevamo in dajemo naprej, kar smo prejeli.  Pristna avtoriteta se lahko porodi le iz predajanja življenju. Ženske so za Welwooda najvišji ogenj sprememb. Ljubimo  sebe, tako da prinesemo srečo s seboj, ker se drugi ne bo ukvarjal z našimi blokadnimi obrazci. Vsak poskrbi za drugega kot spodbudo za čaščenje samega sebe, najsvetejšega v svoji notranjosti-bojevnika na skupni poti. Naučiti se živeti s strtim srcem v globino. Modrec vidi Drugega kot sebe. zato Suzuki pravi: “ko si ti samo ti, si scela, si vesolje.”      

Poti do sebstva kot poti do brezpogojne ljubezni so naslednje:

1. osvobajam  se  občutka kontroliranosti, varnosti  ob  dobrem mnenju drugega, ki mi ne preprečuje, da bi se ljubil

2. sprejemam vsako, še tako bolečo priložnost, da spoznam  svoje zasvojenosti  

3. vse imam, kar rabim za polno doživljanje sedanjega  trenutka

4. sprejemam odgovornost za svoj program, za svoj napredek, za popravke programa,

5. prikrivanje vodi k ločenosti

6. z ljubečim sočutjem sprejemam tuje težave

7. nenehno  umirjam raziskovanje razuma, da bi bil  dostopen  za finejše  energije, ki me povezujejo z vsem božanskim

8. delujem iz središč - čakr svojega bivanja (od  varnosti-zakoreninjenosti, občutka gibanja, notranjega svetišča - vodnika,  sposobnosti  komunikacije)

9. vsakdo je prebujajoče se bitje-prav zato mora opustiti  vse, kar  ga vleče navzdol in moliti, da bi bil sposoben iti  navzgor

10.  upoštevam vse duhovne in hermetične zakone, tako  da  molim, meditiram, vizualiziram.

Za razlikovanje pogojne in brezpogojne ljubezni je potrebna modrost izkušnje. Pavel v Pismu Korinčanom pravi, da je “ljubezen potrpežljiva, ljubezen je prijazna. Ljubezen ne pozna zavisti, bahavosti in ponosa. Ljubezen ni groba, ni lakomna, ni razdražljiva, niti zamerljiva. Ljubezen ne uživa v nesreči, temveč se veseli v resnici. Vedno obvaruje, vedno zaupa, vedno upa, in vedno vztraja. Ljubezni nikoli ne spodleti.” To je ljubezen, ki vse snuje, vse objema, vse prežema, vse presega, vsemu se predaja, a se sama ne povišuje in ne ponižuje. 

Kot smo že pokazali, se ljubezen nenehno izmenjuje, ker jo nenehno dajemo tja, kjer je še ni in sprejemamo od tam, kjer je (na videz) ni, če nas vodi sebstvo, ki ga dojemamo intuitivno. Četudi partnerja začasno ni, črpamo od njega (tistega, ki je bil ali naj bi bil) ljubezen, ker se tako navajamo živeti. Premalo samozavestni se pokažemo, ko ne vemo, kdo smo (pomeni božanskega izvora, svoje višine), šele potem si lahko skromen. Čim bolj duhovno rastemo, bolj težimo k popolnosti in tem manj jo lahko sprejemamo od manj ali drugače duhovno razvitih. Odnos, ki je vpisan v nezavednem, nikoli ne mine. Zato ljubezen po Tillichu ponovno združevanje med seboj odtujenih, ki so bili nekoč že združeni.

Svetloba ljubezni sije na temnem nebu lastne nesprejetosti, celo sovražnosti v smislu odklonilnosti do okolja, ki naj bi bilo že v začetku takšno, a se sedaj kaže kot iluzija. Na križu so pribite ravno najvišje vrednote, ki so videti najbolj nemočne. Vsa materialna sla šteje več na tej  strani. Ta nemoč do otroka v sebi njegovih želja, nebogljenosti, je tisto, kar je največji preizkus v tostranstvu. Kljub temu, da mnoge knjige ugotavljajo neljubljenega otroka v otroštvu, ki je prav takšen v odrasli dobi, pa vendar kažejo pota kako se izogniti obsojanjem staršev.

Ljubezen je energija in največja zdravilna moč. Videli smo že, da duhovno zavest spodbujamo na več načinov. Po Kingmi (Kingma, 1997) je treba verjeti v ljubezen, zaupanje in predanost. Vera  v uresničitev sanj kot želja, da ta čaka na nas in da naj se ji le odpremo. Ve, da ponos škoduje ljubezni kot tudi ve, da ljubezen vsebuje določene jezikovne izraze (npr. svetost spolnega akta) in občutke. Zato pravi “Če niste pripravljeni, da bi bili ljubljeni, nikoli ne boste.” Priznajmo si, da je to tisto, kar želimo. V vsakem trenutku naj bi bili pripravljeni ljubezen emocionalno izvesti.  

Na duhovni ravni se ljubezen ne boji ponižanja ali poraza, ker vse prenese. To terja neomajno zaupanje, da bomo na tem področju zmagovalci. Ne kaže odnehati, vendar tudi ne izsiljevati.

Lahko se odločimo za več romantike, da se zaljubimo v svojega partnerja/partnerko. Zasujmo ga/jo s pozornostjo, spoštujte ga/jo kot cilj in ne le rabiti za interese nižjega jaza, ji dvoriti, spodbujati jo, hoditi na zmenek, stati ob strani, razumeti ga/jo, podpirati, razumeti jo, razveseliti se jo, poslušati ga/jo s pametjo in srcem  (Godek, 1999).    

Zreli postajamo, če  1. opuščamo tisto, kar smo le mislili, da želimo in se oprijeti tega, kar je tu, 2. rešujemo spore z vsemi našimi sposobnostmi, 3. iščemo novo znanje. Najgloblja od vseh obljub je srečanje srca s srcem, telesa s telesom in duše z dušo. To ustvarja intimno zvezo. Obrnemo se vase, da občutimo radost srca. Od iluzij navideznega ujemanja prehajamo k soodvisnosti, ki pomeni dopolnjevanje sebe in nato k zrelosti. Tolteška usmeritev je: dajte vse od sebe, stojte za svojimi dejanji, izpopolnjujte svoje sposobnosti in še naprej vztrajajte v svoji misiji.

Nesebično ljubezen razvijamo z usmerjanjem proti  nevednosti (negativnosti),  odporu in čutnim željam. Le  celostno  dojemanje onkraj nasprotij in konfliktov (dobrega in zlega), ki izhajajo iz jaza nam to omogoča. Ljubezen nastaja  s samopozabo jaza in je  aktivna občutljiva in dojemljiva pozornost v sedanjosti lepote. Po Powellu (Powell, 1995) si ustvarimo čustvo ljubezni, če ga nimamo, iz drugih čustev ali s pomočjo razuma in jo zasidrajmo za prihodnost po spominu. Včasih je za to dovolj že beseda, včasih predstava, včasih zaznava, vsekakor pa Bog. 

Vrednotiti je treba sebe na vseh ravneh brezpogojno in tako tudi drugega. Pravica mora biti na obeh straneh. Ljudje izumljamo različne situacije za izpolnitev ljubezni. Subjekt mora skrbeti za ugodno psihosocialno klimo. Z dozorevanjem vedno manj pričakujemo od partnerja. Ni več pomembno, kaj dela, da nam le daje bližino.  

Vaditi je treba samodisciplino, koncentracijo (sposobnost poslušanja) in potrpljenje za produktivni odnos.  Potreben je pogum, da določene vrednote priznamo za svojo prvo skrb po Frommu. V vsaki situaciji rešujemo dilemo izolacije v osamljenosti ali integracije z drugimi v smislu gibanja od ljudi z odtujevanjem od njih ali gibanjem k njim v sožitju in sodelovanju, z vdanostjo, potrpežljivostjo, vztrajnostjo, prijaznostjo zakonca lahko premagata vse težave (Kirk, 1999).

Test samoevalvacije po abecedi čustvene pismenosti napravimo, če si odgovorimo na naslenja vprašanja:

1. Zakaj iščem to osebo?

2. Kaj mislim?

3. Kaj čutim?

4. Kaj je zame ljubezen?

5. Kako čutim ljubezen?

6. Kaj bi daroval za nekoga, ki ga ljubim?

7. Čemu priznati ljubezen?

8. Kako izrazim ljubezen?

Možni odgovori so:

Ad 1. Motivi so lahko beg pred osamljenostjo, topla čustva, fascinacija, komunikacija.

Ad 2. Da bi si ustvaril(a) novo življenje, družino.

Ad 3. Ohm, dao, sočutje, sprejemanje (biti eno).

Ad 4. Luč, božanski občutek, sprejemanje drugega takšnega kot je.

Ad 5. Kot ekstazo, mrščavico, srečo, vzgib srca, prijetno vznemirjenje

Ad 6. način življenja, čas, dosedanje prijatelje. 

Ad 7. Za ceno premagovanja strahu in sramežljivosti.

Ad 8. Z besedami, dejanji, darili, željo, da bi bilo drugemu dobro.

Kako se naučimo ljudi ljubiti v sebi?

- z meditacijo univerzalne ljubezni

- z izžarevanjem pozitivne energije v okolje

- s prevzemanjem odgovornosti zase in za druge

- prevajanjem negativnih misli v pozitivne

- z razvijanjem sposobnosti odpuščanja

-  s sugeriranjem afirmacij.

Poti do harmoničnega ravnotežja so:

- odstranitev razvojnih blokad, vest se osvobodi introjektov nadjaza,

- aspekti sebstva (self) - doživljanje kohezivnosti sebe, kot kontinuum v času,

- odnos do soljudi

- preseganje avtističnega ukvarjanja s seboj z več empatije in sodelovanja

- sprejemanje realnosti

- doživljajska polnost in živost

- coping mehanizmi pomenijo opustitev prejšnjih oblik vedenja (shizoiden umik, pasivna agresija)

- integrativne kapacitete pomenijo povečanje tolerance za ambivalenco, dvom, nasprotja.

- uporaba avtoanalitičnih sposobnosti v smislu postajanja tega, kar smo

- karmično učenje, ki pomeni sprejemanje svojih senc in ljubeč kompromisen odnos do njih. Le na ta način jih poskušamo voditi, da one vedno ne vodijo nas. 

Obstaja naslednjih pet elementov duhovnosti v človeku: duša, srce, um, vitalna energija, telo. Napredka ni, če ne treniramo vsako moč²¹ posebej. Posameznik bi moral nenehno analizirati vzroke za neizpolnjevanje svojih želja, da bi videl ali mora spremeniti dejavnost, potrebo.

Moto za cilj več energije in več ljubezni je Jezusov nauk: “Prizadevajte si, da vstopite skozi ozka vrata, kajti povem vam: veliko jih bo želelo vstopiti, pa ne bodo mogli.”

Nadinteresna ljubezen noče ničesar zase. Ljubljeni subjekt je kathektiran subjekt, poln energije z naše strani kot ljubečih bitij, obratno pa je dekathektiranje umikanje naše energije s tega subjekta (Scott – Peck, 1998). Človekova ljubezen je odsev božje. Ljubezen je zanj ponudba samega sebe kot spodbudo za svojo duhovno rast ali rast nekoga drugega.

V produktivni, ustvarjalni ljubezni se poraja novo življenje. Drugega rabimo zaradi samega sebe. Fromm je znan po izpostavitvi treh sestavin produktivne ljubezni: dajanje je občutenje vitalne moči, radost, prelivanje, ne pa siromašenje, žrtvovanje. Sebe dajemo skozi zanimanje, razumevanje, znanje.  Čuvajmo naš notranji zaklad: izkušnje, prijatelje, ki v naših srcih nikoli ne umrejo in to, kar gojimo v sebi v imenu avtentičnih vrednot.

Ljubezen je očitno tudi med željo po novem in voljo po ohranitvi danega stanja. Želja je nekaj strastnega in vznemirljivega. Seveda imamo bistvene in nebistvene želje. Dobro se je učiti ekonomije želje v smislu razlikovanja, katere so vredne truda uresničitve in katere niso, ker so skoraj utopične in bi nas stale preveč energije ali bolečin. Človek ne bo nikoli nehal sanjariti o novih željah. Želja je postala gonilna sila napredka, celo osvoboditve in osamosvojitve. Pogosto avtorji ne razlikujejo med voljo in željo. Freud in Lacan dajeta izrazu želja čisto tehnični pomen. Želja je primarno želja po ljubezni, ki se sestoji v spoznavanju identitete s strani Drugega.

Želje (prvotni nemški izraz Wuenschelrute - čarobna paličica) v temelju ni mogoče potešiti, zavita je v neskončno zanko vnovičnega pojavljanja. Želja je božja sila in pomeni magično dejstvo.  Po Kojcu tam, kjer gre za konflikt med željo in voljo, zmaga želja, ki je povezana s prasilo. Coue obratno poudarja pomen sugestije in volje. Volja se kaže v izbiranju med “moram in ne smem”. Želja po ljubezni je utemeljena v pra-sili (Kojc), pra-hrepenenju in pra-zaupanju (Trstenjak).

Učimo se modrosti ljubezni. Modrost je tudi modrost upravljanja z željami. Choquette (2001) postavlja naslednja pravila za uresničitev želja: 1. pridobiti podporo nezavednega, tako da prosimo za dovoljenje od znotraj, (o tem piše tudi Murphy), 2. predstavljajmo si to, kar želimo, kako odstranjujemo ovire, kako razumemo samega sebe iz namenov kozmosa, 3. bodimo odprti za intuitivno vodstvo, 4. podprimo sanje z ljubeznijo (in ljubezni s sočutjem!-op NB), 4. opustimo nadzor, da ne pride do ohromljenosti, 5. zahtevajmo, prosimo oz. molimo, da se sanje uresničijo in vztrajajmo pri tem.

Pri tem rabimo duhovno vodstvo. Zohar, D. & Marshall, I. (2000; 211-243) predlagata vaje za naslednjih šest poti  za razvijanje duhovne inteligence (formula: SQ = IQ + EQ pomeni, da je duhovna inteligenca sinteza intelektualne in emocionalne): 1. Pot dolžnosti, 2. Pot ljubeče nege, 3. Pot znanja, 4. Pot osebne preobrazbe, 5. Pot bratstva, 6. Pot služečega vodenja.

 Nazaj na pregled vsebine

7. Sklep

Vse življenje se učimo ljubiti življenje, svet, v katerem živimi in ljudi s katerimi se (vsak dan) srečujemo na različne načine. Vse življenje se učimo občutenja ljubezni, ker le na takšen dolgi rok dobimo odgovor, kako živeti z več nežnosti in več ljubezni. Veseliti se resnice je mogoče, če znamo pretrpeti bolečine. Najprej pa se je treba zavedati, da ljubimo kljub odporom v sebi in iz okolja. Če nismo dobili dovolj ljubečih čustev v ranem otroštvu, se moramo učiti njihove skrite vire sami odpreti z novim znanjem.

Rabimo tri umetnosti: ars vivendi za umetnost življenja,  ars moriendi za umetnost umiranja in  ars amatoria kot vez med njima. Ljubezen izvira iz duha kot tok, ki kathektira objekt želje, ko mu daje energijo; ego pa to blokira, dekathektira – umika energijo z drugega.  Na splošno velja Jungov izrek  “kjer vlada ljubezen, ni nobene moči volje, kjer pa vlada moč, ljubezni primanjkuje. Eno je senca²² drugega.” Pri razvoju ljubezni je treba razlikovati dve volji, ker se 1. brez osebne volje ljubezen ne more razvijati, saj ni odločitve za njen razvoj in 2. brez dejanja volje do usklajevanja pa ni uresničitve zamisli, kako si želimo biti pošteni, resnični in odkriti z drugimi in s seboj.  

Zrela ljubezen in intimnost nista možni, dokler se partnerja zavestno ne odločita, da bosta začela odrešenjski proces odpuščanja, si odpustila vse in začela znova. Zato pa rabita milost, ki omogoča preseganje starih vedenjskih modelov, ki vodijo v vse večje spore, zamere in konflikte brez medsebojne rasti. Neodpuščanje kot vir razdora v vsakem odnosu nastaja zaradi nezdravega ponosa, ki blokira posameznika v psihološki in duhovni rasti.  Drugi v nas kliče nerazrešene in nezavedne vsebine, ki kličejo po odrešenju in jih sami ne bi mogli zaznati, z zaupanjem pa se ta občutja razvijejo.

Vse vrste in oblike ljubezni so svete, če izhajajo iz univerzalnega vira. Nihče nima pravice preganjati ene v imenu druge. Ne boli ljubezen, ampak predsodki o njej. Žival pozna le eno vrsto ljubezni in to je instinktivna. Človeštvo pa živi v družini ljubezni, ki se bodo še razvile in zato nanje gledamo evolucijsko. Bog kot sebstvo jih ustvaril, a v imenu boga jih slabo razumemo, tako kot med seboj bojujoče religije, čeprav vse religije izhajajo iz brezpogojne ljubezni do bližnjega.

V dobi reprezentacij različnih manifestacij ljubezni bi se moral vsak posameznik vprašati, 1. kdaj je ljubezen svetovno bipolarni strukturni problem dveh kozmičnih sil, Boga in mamona ali sebstva in jaza, 2. kdaj je monistični glede na že izbranega partnerja, ki se pravno kodificira kot zakonska zveza (po Sai Babi monogamija ustreza monoteizmu po reinkarnaciji ali brez nje)  in 3. kdaj je izbira partnerja variabilna glede na trenutno stanje naše zavesti in občutkov. Prav tako je vprašanje, 1. kdaj se iz ljubezni česa naučimo glede na stare že kristalizirane vzorce nezavednega, 2. kdaj vzorce skušamo spremeniti in se učiti iz izkušenj spremenjenih vzorcev, 3. kdaj je Sizifovo delo po kontingentnem eksistencialno poetičnem (gr. poiesis - nastajanje) modelu.  Vsak model ima svoje prednosti in slabosti, vendar pa je pri izbiri enega ali več od njih treba sprejeti tudi (ne)logične posledice odločitve. Sicer pa ni toliko pomembno, kaj smo izbrali kot to, da (p)ostanemo samozavestni zdaj in tukaj (Jeffers, 1994).  

Če je skrivnost vere v ljubezni in upanju, je skrivnost ljubezni v milosti in dopuščanju vsega ali po Fichteju v hrepenenju po neskončnem. Ljubezen z omejitvami postane zgolj pogojna, zemeljska in minljiva.   Smisel ljubezni je večznačen, ker ne gre le za poenotenje človekove narave. Ljubimo lahko vsak svoj del posebej in vse skupaj. Nadalje gre za ustvarjalnost (kar je smisel dela, ki ga radi opravljamo), plodnost (kar je smisel spolne ljubezni), občutek povezanosti, kar je smisel socialne ljubezni. Ljubimo zaradi svoje absolutne enkratnosti, vendar je sam pojav ponovljiv. V ljubezni je sreča, pogum (biti sam) s seboj, doživeti vse, kar se da v enem samem (razširjenem) trenutku. Temeljni smisel pa je brezpogojno priznanje pomena drugega bitja oz. pri znanje brezpogojnega pomena. Smisel ljubezni je v nastajanju, ki je enako vrhunskemu stanju duha. Dosežemo ga lahko z različnimi sredstvi: obredi, poglobljenim dialogom, fizičnim gibanjem, preizkušeno glasbo, lepimi podobami.

 Nazaj na pregled vsebine

Opombe

1.   Danes poznamo veliko število definicij učenja prav tako pa tudi čedalje več vrst in imen za učenja. Učenje lahko še vedno opredeljujemo kot prisvajanje znanja in spreminjanje osebe, ki se uči. Vendar pa je razmejitev med vrstami učenja, ki slednjega ne omogočajo in tistimi, ki to spodbujajo vedno bolj pomembna. Izkustveno, nereflektirano učenje tega ne spodbuja tako kot osebnostno pomembno, globalno, transformacijsko, reflektirano izkustveno učenje.

2. Indijski izraz “dharma”  namen, pomeni etimološko biti s potjo (kitajsko: dao), vizija socialnega konformizma, držati koga srečnega, pri življenju. etimološko pomeni: podpirati in braniti koga. Boj  in predajanje sta dva pola svobodne volje. sem varen, ker ljubim. Od izbire dharme je odvisna naša sreča in uspeh v življenju.

3. V dokumentih Sveta Evrope in Resoluciji o “evropski dimenziji izobraževanja” so navedene naslednje vrednote: sprejemanje človekovih pravic in parlamentarne (pluralne) demokracije, tolerantnost, spoštovanje različnih mnenj, solidarnost in ljubezen do bližnjega (kot nasprotje egoizma in potrošništva), čut odgovornosti, odprtost do drugih kultur, ras in kontinentov. 

4. Več o tem: Novak B. (1996): Poti do avtonomne osebnosti. V: Angelca Žerovnik (ured.): Vzgoja vred note cilji. Zbornik simpozija v Cankarjevem domu 7. oktobra 1995. Državljanski forum. Ljubljana, Družina. Str. 58 - 87.

5. Adorno (1950) je izpostavil naslednje lastnosti avtoritarne osebnosti: toga privrženost konvencionalnim meščanskim vrednotam, poslušnost in nekritično mišljenje do avtoritet, avtoritarna agresija s težnjo po kaznovanju tistih, ki kršijo konvencionalne vrednote, nasprotovanje subjektivnemu in domišljijskemu, občutek moči, nadutost, destruktivnost,  cinizem, projektivnost in pretirano zanimanje za spolnost.  Avtoritarna osebnost je dosledno povezana z vsemi oblikami religioznosti.

6. Tudi emocije opredeljujemo na več načinov. Po Lamovčevi (Lamovec, 1984) poznamo filozofsko predznanstvene, psihološko - eksperimentalne, sodobne funkcionalistične, psihofiziološke in nevrološke, psihoanalitične, behavioristične, aktivacijsko-kognitivne, motivacijske, fenomenološke in psihodinamske teorije emocij.   

7. Narcis (gr. Narkis - neobčutljiv) je starogrški junak, ki se ne more vživeti v drugega in ga ljubiti. Lasch piše celo o današnji, predvsem ameriški narcistični kulturi, v kateri človek zaradi nenehnega površnega prilagajanja razmeram ne najde več stika s svojo globino.

8. Psihološko-psihiatrični pristopi vključujejo le zdravljenje pomanjkanja ljubezni iz zgodnjega otroštva. V tem smislu je najbolj kritična materinska ljubezen in posredno z njo kvaliteta zakona, v katerem se je otrok rodil. Ti vidiki se spet srečajo v humanistični psihologiji, logoterapiji, iskanju smisla življenja.

9. Filozofski in teološki pristopi iščejo izvore ljubezni globlje v arhetipih, ki jih je prvi opredelil Jung. Pojem arhetipa - glej v: Pascal (1999).  

10. Modrost  je v različnih programih različno definirana. Odličnost se na ambivalentne načine dosega na področju managementa. Vloga vrednot je pomembna, čeprav je osebni talent moralno nevtralni pojem. Modrost, ki je definirana v funkciji vodenja drugih, talent pa v funkciji samozavedanja in vodenja sebe, pomeni celostno vedenje, raziskovanje osnov, globin itd.

11. Pri Ciceronu je caritas to, kar lahko udejanji le duh. Lat. carus, fr. cherry poimenuje to, kar nam je drago in za kar smo pripravljeni plačati visoko ceno, ker je ljubljeno in dragoceno.

12. Teorijo flowa je razvil M. Csikszentmihalyi (1990), profesor psihologije na Čikaški univerzi v 90. letih 20. stoletja. Flow je povezan z občutkom sreče, ustvarjalnosti in delovnega zanosa in se vzpostavlja pod posebnimi pogoji.

13. Več o tem glej v: Novak,  B. (2001). Between the material happiness and spiritual bliss. In. Logos, No.2, 2001. www.kud-logos.si. prispevek s simpozija Ruska religijska filozofija in sodobno mišljenje (russian religious philosophy and contemporary thougth), KUD Logos 16. 6. 2001.

14. Neuspeli slovenski referendum o umetnem oplojevanju samskih žensk je pokazal, da je njihov edini legitimni 'naravni' osemenjevalec patriarhalni moški po nacionalnem ethosu prepričanja.

15. Začetnik proučevanja emocionalne inteligence (kompetence) je Goleman, D. ena izmed njegovih knjig (2000) je “Working with emotional intelligence. New York, Bantam Books. Poučna za obvladovanje čustev s posebno metodo, ki vključuje tudi budizem je: Benett – Goleman T. (2003). Alkimija čustev. Ljubljana, MK.    

16. Angl. izraz fondness pomeni uročenost duha, očaranost, prevzetost. V ljubezni je malo blaznosti in malo pameti. Vzame v svoje roke.

17. Zasvojenost oz. odvisnost spoznavamo po naslednjih kriterijih (Rozman, 1998; 31).

- posvečanje nečemu preveč časa brez smotra, ali kljub temu, da so znani negativni učinki

- preobremenjenost zaradi napačnih vrednot,

- selektivna nepozornost - sledenje senzacijam, umetnim potrebam in željam in nepomembnemu, 

- podleganje reklamam in potrošniški miselnosti,

- usmerjenost h količini in koristim.

18. Želja je po Lacanu vedno posredovana skozi željo drugega, začenši z željo staršev in končno z željo zadnjega objekta naše ljubezni. Vezana je nanje v pozitivnem ali negativnem smislu, kar pomeni, da je od njih odvisna njena uresničitev. Danes se definira človeka kot želeče bitje, vendar pa to ne spreminja tako bistveno marksistično definicijo človeka kot bitja potreb. Želja je preoblečena potreba. Ker obe lahko delimo na prave in neprave, ostane  pri obeh le še vprašanje, kako naj jih človek obvladuje. 

19. Jungov izraz imago je 'notranja podoba o nasprotnem spolu in izgubljeni (osovraženi) del sebe'.

20. Razlikujemo več vrst volje na osnovi avtoritete. Svobodna volja kot sposobnost odločanja ali tudi sposobnost željenja, izbiranja med dobrim in slabim ali zlim je lahko trda ali mehka, nespremenljiva in vztrajna ali sprejemljiva za druge razloge.

21. Volja do moči je istorečje, ker je volja že sama zmožnost in težnja k nečemu, tudi k moči sami. Moč izražanja se kaže tudi v moči jezika, da jo pomensko označuje. To lahko vidimo iz slovensko - angleških paralel: krepkost - vigor, sila - force, moč - strength, vplivnost - potency, gospostvo - mastery, (samo)obvladanost – (self)management, samozavestnost, odločnost - assertiveness, sposobnost - ability, dar - gift, talent, obdarjenost - endowment, učinkovitost - effectiveness, dinamika - dynamism, vodstvo - leadership, pristojnost- competence, sposobnost capacity; itd. (glej Collins Thesaurus. The ultimate wordfinder (1995). Harper Collins Publishers, str. 748 in  Greene, R., 2000). Glej tudi Kyle (2000), po katerem razlikujemo naslednje štiri vrste moči:  1. namen, ki omogoča aktiviranje zmožnosti učinkovite izvedbe; 2. modrost kot učinkovanje pridobljenih veščin oz sposobnosti nadzora s strani avtoritetete ali oblasti, 3. moč sočutja in 4. moč navzočnosti.

22. Jung razlikuje med kolektivno in individualno senco. Vsaka senca ima pozitivno in negativno stran. Senca (angl. shadow) je povezana z drugimi Jungovimi pojmi kot so nezavedno, kompleksi, arhetipi, simboli, sebstvom (angl. self), anima – amimus, projekcija, psihološki tipi,  itd. Več o presvetljevanju senc kot spoprijateljitvam z zavrnitvami glej Pascal (1999; 127-150 in Ford, 2002). 

  Nazaj na pregled vsebine

Literatura

- Adorno, T., W. (1950). The Authoritorian Personality. New York, Harpers Brothers.

- Badiou, A. (1998). Sveti Pavel utemeljitev univerzalnosti. Ljubljana, Analecta.

- Barico, A. (1999). Svila. Ljubljana, Vale Novak

- Baćović Dolinšek, O. (2001). Brušenje diamanta. Pot učenja ljubezni. Ljubljana, informa-

echo.

- Benett-Goleman, T. (2004). Alkimija čustev. Kako um ozdravi srce. S predgovorom Dalajlame. Ljubljana,  MK.

- Caddy, E. & Plats, D., E. (1996). Ljubezen moja odločitev. Praktični vodnik za ljubeče življenje. Ljubljana, Rea.

- Chapman, G. (2002). Zmaga ljubezni. Tuma.

- Chopra, D. (1998). Put do ljubavi. Čakovec, Duga. 

- Choquette, S. (2001). Pravila za ustvarjanje življenja kot si ga resnično želite. Maribor, Trojnar Consulting.

- Clarkson, P. (1996). Ahilov sindrom. Kako premagati izvirni strah pred neuspehom. Ljubljana, J. Pergar.

- Csikszentmihalyi, M. (1990). Flow, The Psychology of Optimal Experience. New York, HarperPerential. 

- De Rougemont D. (1999). Ljubezen in zahod. Ljubljana, ISH.

- Dostojevski, F., M. (1976). Bratje Karamazovi. Ljubljana, DZS.

- Faderman, L. (2002). Več kot ljubezen moških. Romantično prijateljstvo in ljubezen med ženskami od renesanse do sodobnosti. Ljubljana, Škuc.

- Feinberg, B. (1992). Iluzije ljubezni. Maribor, Obzorja.

- Ford, D. (2002). Temna stran iskalcev svetlobe. Ljubljana, Aura.

- Fromm E. (1997). Umevanje ljubezni. Ljubljana, .

- Gawain, S. (1996). Živeti v svetlobi. Vodnik za osebno in planetarno transformacijo. Ljubljana, Gnosis.

- Glasser, W. (1998). Ostati skupaj. Vodnik teorije izbire za trajni zakon. Radovljica, Regionalni center.

- Godek, G. (1995). Romantični na 1001 način. Priročnik za zaljubljene. Ljubljana, MK.

- Goethe, W. (1996). Trpljenje mladega Wertherja. Ljubljana, CZ.

- Gostečnik, Ch. (2001). Poskusiva znova. Ljubljana, Frančiškanski družinski inštitut.

- Hendrix, H. (1999). Najina ljubezen. Od romantične ljubezni do zrelega partnerstva. (getting the love you want). Ljubljana, Orbis.

- Holden, M. (2002). Boundless love. Transforming your life with grace and inspiration. London, Rider.

- Hoelderlin, F. (1998). Hiperion ali puščavnik v Grčiji. Ljubljana, Nova revija.

- Hribar, T. (2003). Dar biti. Ljubljana, SM.

- Jeffers, S. (1994). Čar samozavesti. Ljubljana, Ganeš.

- Johnson, C. (1994). Srečni v ljubezni. Ljubljana, CZ.

- Johnson, R., A. (1993). Midva. Psihologija romantične ljubezni. Ljubljana, Ganeš.

Johnson, R., A. (1993). Ona. Knjiga o ženski duši. Ljubljana, Vodnikova založba.

- Kierkegaard, S. (2003). Ali – ali. Ljubljana, Claritas.

- Kigma, D. R. (1997). Srce in duša. Ljubljana, Ganeš

- Kingma, D. R. (1998). The Future of Love.

- Kirk, M. (1999). Dober zakon. Pot do uspešnega partnerstva. Ljubljana, DZS.

- Kojc, M. (1989). Učbenik življenja. Ljubljana, Domus.

- Klein, S. (2003). Formula za srečo ali kako nastanejo dobri občutki. Ljubljana, Orbis.

- Košiček, M. (2000). Ne boj se ljubiti. Radovljica, Didakta.

- Košiček, M. (2001). Ženska in ljubezen v očeh Ivana Cankarja. Ljubljana, Tangram.

- Kyle, D. (2000). Štiri moči voditeljstva. Navzočnost, namen, modrost in sočutje. Ljubljana, Amalietti.

- Laclos, P. (1972). Nevarna razmerja. Ljubljana.  

- Lamovec, T. (1984). Emocije. Ljubljana, FF.

- Lamovec, T. (1988). Priročnik za psihologijo motivacije in emocij. Ljubljana, FF.

- Lasch, Ch. (1986). Narcistička kultura. Zagreb, Nolit.

- Lesar, I. (2002). Med iskanjem in izbiro smisla. Ljubljana, Inštitut za psihologijo osebnosti.

- Luhmann, N. (1990). Amour comme passion: codification de l´intimite. Paris, Aubier.

- Komisija Evropske skupnosti (2000). Memorandum o vseživljenjskem učenju. (Slovenski prevod M. Špolar). Ljubljana, ACS.

- Makarovič, J. (1998). Kritika krščanske ljubezni. Maribor, Obzorja.

- Milivojević, Z. (2002). Formule ljubezni. Kako ne uničiti lastnega življenja, ko iščete

pravo ljubezen. Ljubljana, Zoemi.  

- Maslow. A. (1982). Motivacija i ličnost. Beograd, Nolit.

- Miller, J., A. (1999). O nekem drugem Lacanu. Ljubljana, Analecta.

- Moeller, M., L. (2004). Resnica se začenja v dvoje: pogovori v dvoje. Ponatis. Celje, Mohorjeva družba.

- Musek, J. (1995). Ljubezen, družina, vrednote. Ljubljana, Educy.

- Ozvald, K. (1998). Kulturna pedagogika. Ljubljana, Jutro.

- Pascal, E. (1999). Živeti z Jungom. Vodnik po dognanjih jungovsjke analitične psihologije v vsakdanjem življenju. Ljubljana, Sophia.

- Phillips (2001). Čustvena odličnost. Ljubljana,

- Platon (1960). Simpozion ali o Erosu.  Ljubljana, SM.

- Powell, J. (1999). V novo življenje z novim gledanjem. Ljubljana, Župnijski urad Dravlje.

- Powell, J. (1995). Skrivnost vztrajanja v ljubezni. Ljubljana, Župnijski urad Dravlje.

- Rijavec, M., Miljković, D.  (2002). Srce & ljubezen: psihologija ljubezni. Ljubljana, MK.

- Rozman, S. (1998). Peklenska gugalnica. Ljubljana, Vale Novak.

- Ruiz, M. (2002). Mojstrstvo ljubezni. Tolteške modrosti. Praktični vodnik na poti k popolnim odnosom. Ljubljana, Gnostica.

- Sauvanet, P. (1998). Les philosophes et l' amour. Paris, Ellipses.

- Schopenhauer, A. (2001). Metafizika ljubezni. Ljubljana, Amalietti. 

- Scott, C., C. (2000). Zlata pravila za srečno življenje. Tržič, Učila.

- Scott Peck, M. (1998). Ljubezen in duhovna rast v obdobju negotovosti. Ljubljana, MK.  

- Slavinski, M., Ž. (1996). Aspektika. Celje, Skripton.

- Sparks, N. (1999). Ljubezen v steklenici. Ljubljana, MK.

- Sternberg, R. (1990). Psicologia dell' amore. Milano, Bompiani.

- Šadl, Z. (1999). Usoda čustev v zahodni civilizaciji. Ljubljana, Sophia.

- Trstenjak, A. (1989). Biti človek. Ljubljana, CZ.

- Verhaeghe, P. (1999). Ljubezen v času osamljenosti. Trije eseji o gonu in želji.

- Wharton, E. (1995). Čas nedolžnosti. V Ljubljani, CZ.

- Welwood, J. (1997). Prebujenje. Odkrivanje svete poti v intimnih odnosih. (prevod Love and awakening. Discovering the sacred Path of Intimate Relationship). Ljubljana, Tangram.

- Welwood, J. (1999). Potovanja srca. Pot zavestne ljubezni. Ljubljana, Tangram.

- Wilks, F. (2001). Inteligentna čustva. Svojo krono nosim v srcu, ne na glavi. Kranj, Ganeš.

- Zohar, D. & Marshall, I. (2000). Duhovna inteligenca. Tržič, Učila.

Nazaj na pregled vsebine